Bi radi nekaj pomenljivo trivialnega? Izvolite.

Včeraj sem se moral s kolesom premakniti iz točke A do točke B. Konkretno iz Slovenijalesa (ali kaj že danes vse tam je) na Železniško postajo. Če si znate predstavljati cestni, kolesarski in trotoarski režim na kakih 800 metrov dolgi relaciji, vam bo verjetno jasno, da mi niti na misel ni prišlo, da ne bi kršil prometnih pravil z bližnjično vožnjo v kontra smer okrog vogala.

Čez sedem križišč

Če bi vozil po pravilih, bi se moral peljati takole:

• najprej proti severu (proč od postaje) po desni strani Dunajske in pri prvem semaforju čez Linhartovo,
• pri drugem semaforju (istega križišča) čez Dunajsko od Plave Lagune k Astri,
• pri tretjem semaforju (še vedno istega križišča) čez (ulico) Bežigrad k Rogo-Športu,
• pri četrtem semaforju na spodnjem koncu (začetku) Dunajske čez Tivolsko k SCT,
• pri petem semaforju čez Slovensko h Grand Hotelu Plaza,
• pri šestem semaforju na Trgu OF čez Miklošičevo,
• in pri sedmem semaforju (še vedno na trgu OF) od Hypo banke mimo avtobusne barake do končne destinacije.

Okoli riti v aržet

Čez palec računam, da bi za bogaboječo vožnjo skozi sedem semaforiziranih križišč porabil dobrih deset minut. (Kolesarji imamo še manj sreče z zelenimi valovi kot motoriziranci.)

Ker pa sem se tako dobro znašel, je moja vožnja po prekrškovni bližnjici trajala samo kake tri, štiri minute. Edino semaforizirano križišče, ki sem ga prečkal, je bilo tisto čez priključek Vilharjeve na Dunajsko nasproti Kalvana.

Moja olajševalna okoliščina je bila, da se mi je mudilo na vlak in da sem moral na šalterju kupiti še vozovnico. Ker je ne moreš — ali je vsaj preveč komplicirano — kupiti po spletu in ker po novem za nakup na vlaku zaračunavajo pribitek v znesku 5 evrov.

V bistvu so krive Slovenske železnice.

Seveda pa je kriva (tudi) MOL. Ponosna na ljubljanske kolesarske steze. Super, da so, kajneda? Da se lahko vozimo v pravilno smer okoli riti v aržet.

12.449 km

Vožnja v kontra smer ni bila nevarna ne zame ne za pravilno hodeče in vozeče pešce in kolesarje. Površine so tam dovolj široke in tudi ne natrpane z njimi. Sicer pa sem kot kolesar — kadar sem v prekršku — še tem bolj previden in vljuden. Ker vem, da sem v prekršku. Še posebej sem pozoren na otroke. Nisem jaz nek brezobziren Woltovec! Človek bi mi moral dobesedno skočiti pred kolo, da bi se zgodilo, da bi ga ruknil.

Kaj hujšega pa se niti ne bi moglo zgoditi, ker vozim zelo počasi. Moj bajk je šest let stara težka kripa iz Décathlona (z 12.448 prevoženimi kilometri) s še kar debelimi gumami in šestimi prestavami  — ki jih uporabljam samo v klanec — in hitro niti ne gre. Pa če še tako poganjam. Kar itak ne.

Tega pa ne pišem zato, da bi opisal svojo smolo, da bi me v teh pičlih dveh, treh minutah zasačila policija. Na kolesu me je sicer že kdaj — dvakrat ali trikrat v zelo dolgih letih (enkrat sem jo odnesel samo z ustnim opozorilom) —, ampak ne tokrat.

Kje pa. Tokrat so prometno pravico vzeli v svoje roke mimoidoči državljani.

Gospod in gospa

Malo naprej od Gospodarca — tu in tam je bil kak pešec, kolesarja pa takrat nikjer — me je nenadoma začel nadirati starejši moški, ki je bil še nekaj metrov stran (in najmanj meter in pol levo od moje linije vožnje). »Kje se vi vozite?! Polcijo bom poklical!«

Pogledal sem ga brez ustavljanja ali zaviranja in se brez besed peljal naprej. Ne vem, ali se je še kaj drl za mano, ker je bil šunder.

Zgledal je tako, kot da je bil predvčerajšnjim na Ruparjevem shodu za višje penzije.

Da me zoprni neznanci ne tikajo več, je sicer napredek.

Kakih sto metrov naprej, ko sem bil že čez Vilharjevo, pa me je mimoidoča, ne od mene ne od kogarkoli ogrožena gospa še kar vljudno opomnila: »Po drugi strani, gospod, po drugi strani!«

Bil sem že skoraj mimo, ko sem ji prijazno pomahal z roko. Morda me je videla.

Vid Pečjak

Zdaj sem se spomnil, da sem imel že davno tega ob parkirišču pred Slovenijalesom (takrat je še bil res Slovenijales) — seveda sem spet vozil kontra — bližnje srečanje tretje vrste z blagopokojnim psihologom Vidom Pečjakom. Hodil je po kolesarski stezi proti meni. Nisem ga videl toliko prej, da bi ga zaobšel, sem pa seveda zabremzal. (Ni bilo panike.) In ko sem tako stal in verjetno celo rekel: »Pardon!«, se je razhudil in me bočno pahnil s kolesa v živo mejo. Rekoč: »Mulc, kaj se tu voziš!«

»Hej, pa kaj je z vami,« sem zavpil za njim, ko sem se pobral in si opomogel od šoka. Ampak on je že šel brez besed naprej. Seveda nisem šel za njim. Briga mene. Saj sem jo še kar dobro odnesel v tistem ligustru.

Iz tega lahko sklepam, da samovoljno državljansko delanje reda na cestah in ulicah ni nekaj novega. Pa vendar: dva taka dogodka kot včeraj na razdalji stotih metrov je za civilno prometno pravičništvo zelo lep dosežek!

Ubogljivost

Kar pišem, lahko berete kot posplošujoč opomnik, da so Slovenci obsedeni od spoštovanja reglcev vseh vrst, ne samo prometnih — vendar takrat, ko gre za ubogljivost drugih. Sami jih lahko kršijo, kolikor se jim zljubi.

Lahko pa v tem vidite tudi flegma protest proti vedno bolj ostremu, skorajda že fanatičnemu obsojanju kršenja takih in drugačnih norm.

To se je v zadnjih letih zelo razpaslo. In še narašča.

Še posebej smešno in burno se to po mojem dogaja na družbenih omrežjih. Pa ne samo zato, ker si amaterji (ali deprofesionaliziranci) na Twitterju in Facebooku in v drugih, klasičnih, a papagajskih medijih več upajo kot v resničnem življenju.

Pešadija

Ne. Amaterji to delajo zato, ker si predstavljajo, da se na teh javnostnih platformah morajo držati ideala državljanske in moralne vzornosti in vzvišenosti. Namišljenega, seveda. Ali pač takega, kot si ga predstavljajo. Ideala, ki velja za druge. Za tiste, ki jim grejo na živce. Za njih pa ne.

Zato zavračajo in obsojajo vsakršno, še tako benigno, originalno, individualno ali kolektivno odstopanje od norm, navad in statusa quo. Odstopanje od mainstreama in dominantnega, požegnanega diskurza. Neglede na politične preference izjavljajočega.

Politična korektnost je zmagala z knock-outom. Zmagala je slovenska lepodušnost. Yuck.

In če jo še kdaj vidim na svoji kontra poti, jo bom za razliko od pešadije na pločnikih brez razmišljanja povozil. No, ruknil.