Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 7. februarja 2026, pod naslovom (POLITIČNI OBRAZI) Vladimir Prebilič: “Ljudje božji, jaz vam ne konkuriram!”. Politični obrazi so predvolilna serija profilov in portretov predsednikov političnih strank Marka Crnkoviča. Vrstni red je naključen. Del profila je tudi Proustov politični vprašalnik, na katerega odgovarjajo vsi portretiranci. Prebiličev bo ponatisnjen jutri.

Priljuden, prijazen, zgovoren gospod, 50-plus, zna biti šarmanten. S prečko in očali daje vtis, kot da je bil zamlada odličnjak, če že ne piflar, in priden študent. In kot da vse doseže zlepa.

Kočevje

Sogovorniku za začetek povem, da je Kočevje tudi zame nekaj posebnega, saj je bil moj nono tam nadzornik proge in postajenačelnik, moj oče pa je v tem mestu obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. On pa kot zgodovinar in geograf — in obramboslovec — izkoristi priložnost in se wikipedično razgovori o zgodovini svojega mesta. Tako dam skozi malo šolo lokalne zgodovine od Friderika Celjskega in Veronike Deseniške mimo kmečkega upora leta 1515 in kočevskih Nemcev, pa do partizanstva, ki je v Rogu našlo domicil. Po osamosvojitvi je bila kriza, ker so podjetja propadala, danes pa gre Kočevju kar dobro. Mogoče zato, ker je mesto imelo v tridesetih letih samo dva župana (od tega štirinajst let prav njega)?

Vladimir Prebilič je priljuden in prijazen gospod skoraj dvainpetdesetih let, ki zna biti šarmanten. S prečko na strani in očali vzbuja vtis, kot da je bil zamlada odličnjak, če že ne piflar, in priden študent. Zelo lepo vzgojen, vsekakor, in zelo zgovoren. Tudi ko se resno drži, mu na obrazu igra zadovoljna zavzetost, ki nevsiljivo terja ubogljivost in pozornost. Ne znam si predstavljati, da bi koga preodločno komandiral ali nikar že nadiral. Kot da lahko vse doseže zlepa.

Gospodarstvo je osnova

Tak je bil moj prvi vtis o Prebiliču ob srečanju v separeju lokala nekega drugega, še aktualnega, našega župana. In ko greva končno k stvari, ga vprašam, zakaj je stranko arhaično poimenoval Prerod. Zakaj ne Preporod? Razlog je banalen: beseda “preporod” je bila zasedena. Tako se že imenujeta Zveza za razvoj romske manjšine in glasilo Islamske skupnosti. A tudi Prerod ustreza, ker sugerira, da slovenski politični spekter rabi prerojeno levico, ki bo imela odgovore tudi na manj prijetna ideološka vprašanja. Recimo na to, ali je gospodarstvo razredni sovražnik. Ne. Socialna država za Prebiliča ni dilema, vendar v partnerstvu z gospodarstvom. Gospodarstvo je osnova, da nam bo šlo bolje.

Že mogoče. Ampak možen je protiočitek, da gospodarstvo vidi socialno državo in solidarnost kot strošek. Kaj pa na to pravi?

Se strinja. Zato srednja pot. Konfrontacija ni v redu. Če mu gospodarstveniki govorijo, da je šola strošek, jih vpraša: odkod pa pride izobražena delovna sila? In če ne bo javnega zdravstva, ta delovna sila tudi ne bo zdrava. Zato ravnotežje. Ne konflikt, ampak dogovor. Prav je, da lastniki kapitala od tega nekaj profitirajo, sicer ne bi imeli motivacije. A naj bo to uravnoteženo, da ne bo prihajalo do socialnih napetosti. Prepričan je, da je družbena neenakost največja nevarnost tako Slovenije kot Evrope. Če gre to v ekstreme, ne rabimo zunanjih sovražnikov.

Ampak glede tega se v Sloveniji v preteklosti nismo mogli pritoževati? Neenakost je bila v Sloveniji tradicionalno majhna — pravična in nepravična in ne samo v socializmu — in je do neke mere še vedno, čeprav se družba vedno bolj stratificira.

Prebilič se spet strinja. Da, razslojevanja je preveč. Ampak vseeno: iščimo pot, da bo delo pošteno nagrajeno in da bodo ljudje normalno živeli od plač. Minimalna plača je samo socialni korektiv.

Od 1 do 10? 5!

Ali verjame v javnomnenjske raziskave? Na lestvici od 1 do 10, mu pomagam. Pet, odgovori skoraj brez razmišljanja. Nekaj je na tem. Res pa je tudi, da nekaterim zelo paše, da profilirajo slovensko politiko skozi prizmo dveh nasprotujočih si protagonistov. Janeza in Goloba. Oziroma Robija. (Tako ju sam imenuje.) Ki zdaj en drugega osmišljata in s tem prepričujeta volivce, da lahko izbirajo samo med njima dvema.

Ja, ampak to ni samo zasluga anket. Volilno telo dejansko tako razmišlja in funkcionira, ne? Izbira med dvema možnostma je lažja kot med več možnostmi.

To je že res. Volivci so nezahtevni in se jim ne ljubi preveč razmišljati. Bipolarnost ni dobra. Tudi v ZDA. Pri tem gre samo za izmenjavanje dveh podobnih konceptov. Ko je nastajala slovenska država, so ustanovni očetje imeli v mislih točno to — kohabitacijo več strank. Zato pa imamo proporcionalni volilni sistem. Da zagotovimo, da ne pride do prevlade enega ali drugega ali dveh. Da je treba sklepati koalicije in kompromise. Skratka, ni še vse odločeno. Ker kot vse ankete potrjujejo, se dvajset odstotkov volivcev še vedno ni dokončno opredelilo. Bodo pa volili. Ker so desni že opredeljeni, so v tem bazenu v glavnem levi. Ti se bodo morali odločiti, ali bodo volili za vladni trojček ali za nekaj drugega ali pa bodo — kar je največja nevarnost — ostali doma. Ker vemo, kdo bo na ta račun pridobil.

Kje se je uštel?

Ampak zakaj so šli Prebiliču po ustanovitvi stranke ratingi navzdol? Kje se je zakalkuliral? Kaj je narobe naredil, ga sprašujem.

Sam priznava, da je naredil dve napaki. Prva je bila, da je predolgo odlašal in da je prvotni naboj splahnel. Danes ve, da bi to bil moral narediti takoj. Na mah. Bum! Ne pa da je razmišljal od junija do oktobra. Druga pa je bila, da se je zanašal, da ga levi politični pol ne bo videl kot konkurenta, ampak kot poživitev. Tu se je zmotil. Ko se je končno odločil, se je znašel pred zidom postrojene koalicije. Golob, Han in Mesec so dobili vtis, da je močan in da jih lahko ogrozi. On pa jim je govoril: pol milijona ljudi vas je volilo, ampak stopetdeset tisoč ali še več jih je pozneje šlo stran. Vprašajte se, zakaj. In kaj bodo zdaj naredili. Morda bodo ostali doma in vam rekli, kar sami se slikajte — ali pa bodo podprli koga drugega. Govoril jim je: ljudje božji, jaz vam ne konkuriram, ne nagovarjam vaše volilne baze, ampak tisto, ki se je od vas oddaljila.

Ni vrste pred pisarno

Vendar niso hoteli razumeti. Oseminpetdeset dni pred volitvami — očitno jim je to govoril v petek, 23. januarja, ker sva se dobila v ponedeljek, 26. — pa jim je jasno: poslušaj, Prebilič, pridi nazaj. Zdaj jim je pa dober. Ampak kar je, je. Ta zgodba je mimo. Ja, preveč je mencal, preveč je bil naiven. To že mora vzeti nase. Je pa res, da je levi pol kanibalističen. Na desni se to znajo zmeniti. Ampak počakajmo. Bomo videli, kaj bo.

Sam še pripomnim, da mu zelo zvenečih političnih imen — razen morda Grošlja — ni uspelo pritegniti v stranko. Pa saj jih najbrž niti ni mogel?

Seveda ne. In cinično odbije žogico: če bi Prerodu ankete napovedovale 15 odstotkov, bi pred njihovo pisarno stali v vrsti za prestop. Ampak tega ne jemlje kot nekaj slabega. Zdaj so zraven poštenjaki, ki mu pomagajo iz prepričanja. Ne iz preračunljivosti. Kdo pa se danes izpostavi za stranko, ki ji ankete prerokujejo dva, tri procente? Tisti, ki verjame — ne pa tisti, ki pričakuje, da bo jutri minister.