Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 7. februarja 2026, pod naslovom (POLITIČNI OBRAZI) Miha Kordiš: “Delajte za čim manj, da bomo mi zaslužili čim več.”. Politični obrazi so predvolilna serija profilov in portretov predsednikov političnih strank Marka Crnkoviča. Vrstni red je naključen. Del profila je tudi Proustov politični vprašalnik, na katerega odgovarjajo vsi portretiranci. Kordišev bo ponatisnjen jutri.
O tem, kdo je prvi obraz slovenskega socializma danes, bi se na levici znali prepirati v nedogled. Vendar ni dvoma, kdo je njegov prvi in retorično tudi najbolj manifestativni dolgi jezik.
Zvezdica
S postavnim mladeničem v črni srajci z rdečo zvezdico na ovratniku se sredi džumbusa srečava na družabnem sedežu alternativcev in levičarjev. Kot še nedavno bližnji sosed sem v Kavarno SEM zahajal tudi sam. Bil sem tudi sosed njegovega nekdanjega kolega Luke Mesca. Ko mu to omenim, mi-socialist pripomni, da sta pa z Mescem zdaj res samo še kolega in ne več tovariša. Sodelavce in delavce ali zaveznike namreč dosledno omenja kot tovarišice in tovariše.
Miha Kordiš, letnik 1989, je obiskoval znamenito, očitno ekumenično Gimnazijo Škofja Loka. Ta šola je maturirala ne samo njega in Luko Mesca, ampak tudi Andreja Hoivika in Žana Mahniča. Kordišu se zdi fenomen, da je tradicionalno črno območje proizvedlo tudi udarne rdečkarje. Študiral je sicer filozofijo in primerjalno književnost. Kot komparativista sva torej kolega. (Dobesedno.)
Noro dobre številke
V stranki Mi, socialisti — ki jo je ustanovil, ko ga je Levica lani stalinistično izključila — imajo že šeststo članov. Pravi, da so to noro dobre številke. In ni videti, da se bo ta trend ustavil. Niti ne utegnejo dovolj hitro evidentirati vseh, ki bi se jim radi pridružili, saj se z vsakim kandidatom hočejo pred včlanitvijo pogovoriti. Razložijo jim, da njihov cilj ni samo parlamentarno delovanje, ampak da je za socialistično gibanje bistveno, da v razrednem boju pomaga civilnodružbenim organizacijam in sindikatom. To ni samoumevno, ker smo v Sloveniji navajeni, da je politika institucionalna. Kapitalizem nas v vseh ozirih obvladuje. Naš odnos do zelenih površin. Kako se do nas obnaša šef. Koliko stane kruh. To je vse politika. Socialisti morajo ljudem pomagati, da se organizirajo in postavijo za svoje pravice. Samo v strankarskem formatu te spremembe niso mogoče.
Pozneje se sicer pohvali, da je odličen organizator. Pa tudi pojamra, da je crknjen, ker je pred volitvami toliko dela. Pa tokrat ni za vse sam — zdaj ni prepuščen sam sebi kot leta 2022, ko je kandidiral za predsednika. Kako? Saj je imel backup Levice! Se hecate? (Predlagal sem, da se tikava, vendar mu gre težko z jezika.) Še tista 2,81 procenta sta bila čudež glede na angažma stranke!
Od 1 do 10? 0!
Tako kot Prebiliča tudi Kordiša vprašam, koliko na lestvici od ena do deset zaupa anketam. Kot iz topa izstreli: “NIČ!” Ker ne merijo javnega mnenja, ampak ga ustvarjajo.
No, s tem se ne bi strinjal samo jaz, ampak tudi cela vrsta desničarjev. Kako torej?
Ankete kanalizirajo glasove od tistih strank, ki kao niso izvoljive, k tistim, ki so. Dominantni diskurz vzgaja ljudi, da se kot volivci obnašajo tako kot v vsakdanjem življenju. Torej kot potrošniki, ki kalkulirajo. Ne pa da bi glasovali s srcem in se postavili za tisto, v kar res verjamejo. Rezultate anket določa tisti, ki je anketo plačal ali je z njo povezan. Recimo: pri drami okrog Pečečnikovega odstopa s položaja predsednika SBC smo spregledali, da je z njim vred odstopil upravni odbor SBC, katerega članica je bila tudi Janja Božič Marolt, direktorica Mediane. Ali pa Mi, socialisti. Ko jih je Mediana decembra prvič vključila v anketo, so jim namerili tri procente. Potem ko se en mesec ni zgodilo nič, kar bi podporo poslabšalo —, pa jim jo je taista agencija spustila na ena cela štiri procente. (Namerno uporabi besedo “spustila”.) Jasno, nekdo se jih je ustrašil. Ne dela se žrtve, ampak manipuliranje je postalo vulgarno očitno.
Tudi jaz znam biti skeptičen do tega, ampak ljudje razmišljajo kalkulativno tudi brez anket. Verjetno večina.
Ljudje smo taki, kot nas naredi družba. Deset, petnajst let nazaj nismo bili taki kot danes. Sprega političnega establišmenta nas je pripeljala do točke, ko imamo tri sredinske stranke, ki ne ponujajo ničesar drugega kot argument, da jih je treba voliti zato, ker niso Janša. Nihče več se ne ne pogovarja o programih. Zraven je pa še veliko instrumentalizacije strahu, naj volivci ne mečejo stran svojih glasov z glasovanjem za manjše stranke. Na delu je strategija zastraševanja in narekovanja, koga naj volijo in kaj naj volijo. Resne politične alternative in perspektive in programskega razmisleka pa ni.
Štancanje
Kako pa gleda socialist na to, da brez gospodarstva ni socialne države? Preprosto: tako kot vse ostalo je tudi gospodarstvo del družbe. Družba je celota. Dejstvo, da živimo v kapitalizmu, pa določa samo to, kdo bo znotraj te celote profitiral. In to so ponavadi lastniki kapitala. Zato se obnašajo tako, kot da bi morali pred njimi pasti na kolena iz hvaležnosti, da ustvarjajo dobiček. Stimulacija, da to delajo? Te stimulacije je bilo samo v zadnjem letu za skoraj 6,7 milijarde evrov. Čistega dobička. Od tega samo banke milijardo. Gospodarstvo je sicer ujeto v podrazvitost. Ključni problem slovenskega gospodarstva je, da je obsojen na vlogo podizvajalca. Imamo razvito infrastrukturo, imamo šolane ljudi, štancamo pa polizdelke za tuje koncerne. Potrebujemo na globalnem trgu konkurenčno gospodarstvo, utemeljeno na delovno intenzivnih panogah. Ne pa na lomljenju delavskih hrbtov, lobiranju za zniževanje socialnih, sindikalnih in okoljskih standardov, podplačevanju delavcev, outsorsanju in prekarnih oblikah dela. In vse to za proizvodnjo kovine in kartona, kar potem lifrajo nemškim korporacijam. Država pa se na vse kriplje trudi omogočati ugodno poslovno okolje. Seveda na škodo delavk in delavcev in socialne države. S tem škodi tudi gospodarstvu kot celoti, ker zaostaja za potenciali. Država bi morala poseči v gospodarstvo z vizijo. Da bi to uveljavljala, pa bi morala pod svoje okrilje vzeti ključne panoge. Kar pomeni nacionalizirati.
Slabe izkušnje s kom?
Previdno pripomnim, da imamo slabe izkušnje z državnim korporativnim upravljanjem?
No, najslabše izkušnje imamo s privatnimi kapitalisti, me zabije. Pridejo in odnesejo vse, kar ni prišraufano, za sabo pa pustijo opustošeno okolje, uničena življenja delavcev in luknjo v državni blagajni. Odsotnost državne roke je najbolj absurdna na finančnem področju. Vsaka resna država ima v lasti vsaj eno sistemsko banko, saj se zaveda, da so finance in banke krvni obtok gospodarskega sistema. Mi pa smo svoje banke prodali. In to za majhen denar. Katere projekte bomo kreditirali? Samo tiste, ki so kratkoročno rentabilni? Ne bi raje tistih, ki potrebujejo dolgoročno investiranje? Ali okoljsko prodornih? Zahtevnejših? To so vprašanja, na katera zdaj odgovarjajo centri moči v tujini. In njihov odgovor je vedno enak: mi smo vaši gospodarji, zato delajte za čim manj plačila, da bomo lahko mi čim več zaslužili.