Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 28. februarja 2026, pod naslovom (POLITIČNI OBRAZI) Jernej Vrtovec: “Narod rabi konservativno stranko.”. Politični obrazi so predvolilna serija profilov in portretov predsednikov političnih strank Marka Crnkoviča. Vrstni red je naključen. Del profila je tudi Proustov politični vprašalnik, na katerega odgovarjajo vsi portretiranci. Vrtovčev bo ponatisnjen v nedeljo.
Dovolj eksperimentiranja! Predsednik NSi v imenu SLS in Fokusa napoveduje za 22. marec 2026 prelomnico v stilu prvih demokratičnih volitev 8. aprila 1990. Za malo gospodarstvo, za zanamce.
Ironija
Vse se je ujemalo. Ironija je hotela, da je predsednik Nove Slovenije kot nekdanji minister za promet na poti iz Ljubljane obtičal v prometnem zastoju na avtocesti in zamujal skoraj eno uro. Ko se v zvezi s tem pošalim, odvrne, da če bi bilo po njegovem, bi se pripeljal z brzovlakom v manj kot eni uri. Ni mi pa tudi ušlo, da ima demokrščanska stranka v Mariboru skromno, neoznačeno lokalno pisarno (ki je niti sami skoraj ne najdejo) na naslovu Ulica škofa Maksimiljana Držečnika. Seveda pa predsednik — v spremstvu mojega nekdanjega političnega kolumnista Domna Uršiča — ni prišel samo zaradi tega intervjuja, ampak je imela NSi ta večer konvencijo. Potem pa je posvojila še “Sedem zavez za Maribor in Štajersko” svojega simpatizerja in pridruženega člana Stojana Auerja z mestne Liste za pravičnost in razvoj.
Kraševec
Jernej Vrtovec iz Komna, Kraševec, letnik 1985, po izobrazbi teolog, vam bo odkrito povedal — če ga vprašate —, da ne da samo izhaja iz partizanske družine, ampak da je tudi veren. Z vsemi katoliškimi zakramenti. To je njegovo življenje. In da je z njim zadovoljen. In kot politik ni od včeraj. V NSi je vstopil že kot srednješolec, ustanovil lokalni odbor in potrpežljivo plezal po strankarski lestvici. In evo ga danes na čelu NSi, potem ko se je njegov predhodnik Tonin šel brez potrebe konfrontirat z Janšo. (To pa naj kar njega vprašam, odreže, ko se hočem pozanimati, kaj ga je pičilo.) In zdaj gre Vrtovec na čelu tako imenovane razvojne koalicije — skupaj z SLS in Fokusom — nazaj v vlado.
Mogoče pa res. Po njegovem bodo volitve 22. marca 2026 prelomnica, kot so bile prelomnica prve demokratične volitve 8. aprila 1990. Da bo konec kulturnega, socialnega, ekonomskega in vrednostnega eksperimentiranja, kot je nekoč davno rekel Ivan Oman. Tudi zaradi njega — in Zagožna — si iskreno želi, da bi SLS spet postala parlamentarna stranka. Pa Fokus tudi.
Zakaj je povezovanje boljše kot združevanje? Da se sinergije povežejo. Da ne prihaja do drobljenja glasov. Ker je ena plus ena plus ena lahko več kot tri. Lahko je tudi pet.
In če smo že pri Vrtovčevi najožjih in najbolj naravnih zaveznikih, tudi Tina Bregant in Marko Lotrič bi lahko bila zraven v tej pisarnici na bivši Svetozarevski — ali kjerkoli —, ampak ta možnost očitno sploh ni prestopila inboxov njihovih piarovcev.
Moj najljubši infrastrukturalist
Ker je bil Vrtovec v tretji Janševi vladi za moje pojme najboljši minister za infrastrukturo doslej, začneva pri tej temi. Takoj sem deležen predavanja. Problem infrastrukture in prometa po njegovem niso sredstva, ampak pomanjkanje vizije in birokratske prepreke. Denarja je dovolj. Če začnemo z umeščanjem hitre proge Ljubljana–Maribor v prostor danes, bo dokončana čez dvajset let. Žal. Zato je treba z dvotretjinsko večino sprejeti zakon o strateških infrastrukturnih projektih. Zakaj z dvotretjinsko? Zaradi simbolike in zaradi ustavnega sodišča — da ne bo mogoče zahtevati ustavnih presoj. Treba je povoziti civilne inciative. Ne gre samo za progo Ljubljana–Maribor. Vrtovec je tudi za širitev avtoceste na šest pasov od Maribora do Postojne. Slovenija je tranzitna. In hvala bogu, da je. To je naša nafta, ki je tako kot Venezuela ne znamo izkoristiti. Ali pa tako kot lesa. Nimamo recimo zalednih skladišč. To bi lahko postalo mariborsko letališče. Za severnojadranske luke. Tu so Koper, Reka, Benetke, Ravenna in Tržič. Največje zaledno skladišče je danes Gradec, raste pa tudi Beljak, oba pa sta čez Pontebbo povezana z morjem. Glavne železniške prometnice so Slovenijo obšle. Zdaj imamo Drugi tir, preostanek infrastrukture pa ni urejen. Pa logistični centri. Recimo v Beltincih, kjer ima Luka Koper zemljo že dvajset let. Mi pa spimo.
Ampak hmm, kako povoziti civilne iniciative? Je to zakonsko sploh možno? Verjetno bi se narod zgražal še bolj kot nad Šutarjevim zakonom.
Dogovoriti se je treba, kaj res hočemo. Vsi bi imeli železnico ali avtocesto, ampak da ne bi nikogar motilo. To žal ne gre. Na Kitajskem te nihče ne vpraša, ali ti je prav, kje bo potekala proga. Morda zato, ker daleč naokoli ni nikogar? Ne, tudi skozi mesta potekajo. Porušijo hiše in basta. Pri nas pa lahko vsak, ki ima pet minut časa, zahteva presojo vpliva na okolje. Državne institucije same nasprotujejo drugim državnim institucijam. Namesto da bi držale skupaj. (Le zakaj bi, cinično pripomnim, če pa so neodvisni, strokovni organi?) Ker kompliciramo. To znamo zelo dobro. Vrtovcu je žal, ampak mora odkrito povedati — to je mogoče doseči samo na grob način.
Delo je vrednota
S predsednikom NSi se zapleteva tudi v diskusijo o krščanski demokraciji v Evropi, o čemer pa zaradi pomanjkanja prostora žal ne bom poročal. Tako da za javnost ostajava doma. Vrtovec je prepričan, da vsak narod potrebuje konservativno stranko, ki bo mislila in delala za otroke in zanamce. Ker Slovenija ni danes, Slovenija je vedno jutri. Stranka z najboljšim gospodarskim programom. Ne seveda za tajkune, kot jim očitajo. To je psovka za uspešne gospodarstvenike. Gre za obrtnike in podjetnike. Za malo gospodarstvo. Za hrbtenico slovenskega gospodarstva. Glas za NSi je glas za marljive in delavne, pravi. Glas za ljudi, ki vsak dan zgodaj vstajajo in delajo in pod to vlado plačujejo vedno višje davke. Govorimo o kozmetičarkah in frizerjih, kovinarjih, mizarjih. Ne govorimo o velikih podjetjih. Ta so kot ladje. Lahko je biti direktor v državni firmi, kjer imaš vedno neko poroštvo. Mala podjetja so družina. Direktorji in zaposleni skupaj jejo sendviče v kombiju. Vsi se trudijo za podjetje. Obrtniki in podjetniki si želijo pošteno plačati svoje delavce. Že doslej so dajali božičnice, če so le lahko. Predsednik vlade si to čisto narobe predstavlja in krivično razlaga. Podjetnik rabi dobiček, da bo kupil nov stroj. Da ne omenja, da zaposleni v zasebnem sektorju financirajo javno upravo, čeprav imajo zaposleni v javni upravi boljše plače od njih. Tudi poslanske in ministrske plače financirajo, če smo že pri tem. Pa se država kljub temu vedno bolj bohoti. Naj začne pri sebi. Mali podjetniki se morajo vsak dan boriti za svojih tisoč evrov in trpijo. Iz leta v leto se spreminjajo pogoji poslovanja. Zakon je sprejet novembra, januarja je pa že božičnica. Tako se ne da planirati niti družinskega proračuna. To niso lahke zgodbe. In ta revolt se bo odrazil na volitvah.