Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 28. februarja 2026, pod naslovom (POLITIČNI OBRAZI) Anže Logar: “Konflikti vodijo v nove konflikte.”. Politični obrazi so predvolilna serija profilov in portretov predsednikov političnih strank Marka Crnkoviča. Vrstni red je naključen. Del profila je tudi Proustov politični vprašalnik, na katerega odgovarjajo vsi portretiranci. Logarjev bo ponatisnjen v ponedeljek.

Nabor očitkov in zamer na račun predsednika Demokratov je impresiven. Kot tudi njegova potpežljivost, hladnokrvnost in nenazadnje optimizem — da bo postal predsednik vlade.

Canossa

Demokrati Anžeta Logarja se nahajajo v zakotni ulici na robu Bežigrada. V to cono sem leta 2014/15 zahajal kar pogosto na Gigodesign, ko smo pripravljali Fokuspokus. Čeprav sem tam prvič, Logarja ne morem zgrešiti, ker ga že na hodniku prepoznam po glasu. Predsednik stranke in piarovka me sprejmeta v nekakšni dnevni sobici. Nad kavčem, kamor sede Anže Logar, je izvesek z logotipom stranke. Šele on mi na koncu, ko ga fotografiram, pojasni, da so tiste pike ob napisu “Demokrati” — povezovalne pike, kakopak, ne dokončne — stilizirana slovenska kokoš. Sam tega nisem prej opazil.

K vsakemu od dosedanjih potretirancev sem prišel s seznamom vprašanj — ki se jih nisem obvezno držal —, pa tudi antiseznamom vprašanj, ki jim jih nisem nameraval postaviti. Na črni listi so bile razglašene teme, o katerih ne bi čivkal še sam, niti ne bi pričakoval, da bom prav jaz iz sogovornikov izvlekel kak originalnejši ali iskrenejši odgovor. Tudi v tem primeru ni moj stil, da bi Logarju težil z na levici dominantno domnevo, da se bo po volitvah odplazil v Canosso na Trstenjakovo. Odkrito rečeno, tega niti ne verjamem.

A tudi drugega seznama se tokrat nisem popolnoma držal. Žal mi je samo, da zaradi pomanjkanja prostora nisem mogel vključiti dela pogovora, kjer se je Logar zadebatiral o mednarodni politiki.

Agonija političnih špetirov

Čeprav bo čez dva, tri mesece dočakal Abrahama, se mi kljub umikajočemu robu lasišča zdi kandidat še kar mlad. Zato me mora podučiti, da ne bo najmlajši predsednik vlade v slovenski zgodovini in mi jih nekaj našteje. Ko to pozneje sam preverjam, res ugotovim, da razen Bajuka, Cerarja in Goloba (od skupaj desetih) dejansko še nihče ni postal premier po petdesetem letu. Vsaj ne prvič, če je vladal večkrat.

Skratka: kako to misli, da bo sestavljal vlado? Relativni zmagovalec najbrž ne bo. To ni nujno, pravi. Bili so že primeri, ko relativni zmagovalec ni bil mandatar. Saj zato pa Demokrati kandidirajo. Njihov cilj je dvajset plus.

Držim pesti, na to porečem — on pa mêni, da me bo držal za besedo.

Pa je to realno? Je. Na terenu je odziv odličen. Podobno kot v predsedniški kampanji, ko je presenetljivo in z naskokom zmagal v prvem krogu. Ljudje so naveličani prerekanja. Slovenija rabi za korak naprej drugačno politiko. Politiko sodelovanja. Da ujame zmagovalni ritem.

Ampak dežurni komentatorji in politični tekmeci so zlopamtilo in mu nočejo odpustiti, da je bil dolgo pri SDS. Sam se rad pohvali s šestindvajsetletnimi izkušnjami v politiki, od katerih pa si je samo kakšno dobro desetino nabral izven glavne desne stranke. Kar pa ni nujno slaba šola …

Lepota demokracije

Če bi bila pravila igre poštena, nadaljuje, to ne bi bil argument. Argument bi bil program in besede Demokratov. Že mogoče, vskočim. Povprečen volivec mu najbrž ne očita preteklosti, vendar se tudi ne poglablja v programe. In še to je problem, da je volivcu všeč konfliktnost, radikalnost. Ker to vžge. Res je. V politiko so vnesli idejo konfliktnosti. Konflikti pa vodijo v nove konflikte. Bomo s tem nadaljevali še naslednjih deset let, da nas bojo res vsi prehiteli? Ali pa bomo končno rekli stop?

To je lepo slišati. A ker ne bomo rekli stop že do volitev, je to samo stava.

Seveda. Na volitvah kupiš delnico, za katero pričakuješ, da se bo njena vrednost povečala glede na obljube v času kampanje in da boš imel nekaj od tega. To se pokaže v naslednjem mandatu. Lepota demokracije je, da imaš na naslednjih volitvah popravni izpit. Malo je treba počakati, ker se nobena sprememba ne zgodi na hitro. V Sloveniji smo pred prelomom. To je temeljno vprašanje razvoja. Vsebinska in generacijska menjava je nujna. Generacijska? Kako to misli? Da ne bo politikov brez kilometrine. Politika je poklic. Poklic, da narediš to, kar je treba narediti, in tako, kot je treba narediti.

Kombinatorika

Za konec to politično kombinatoriko obrnem. Če torej pustimo ob strani vprašanje, s kom bi šel Logar v vlado, se je namesto tega treba vprašati, kdo bi šel z njim v vlado — ali ne bi, glede na ves repertoar omenjenih zamer in očitkov.

Bolj ko gremo na levo, pravi Logar, manj je možnosti, da stranka sodeluje v koaliciji politične širine. Ker gre za stranke z roba. Čisto v redu, da obstajajo, vendar jim ni mesta v vladi. Glavna Golobova napaka je bila, da je imel v vladi stranko, ki mu je delala agendo. Ta vlada je bila vlada levo leve agende. Z rezultati, ki jih danes vidimo. Golobu ne bi bilo treba vzeti Levice v koalicijo. Gibanje Svoboda bi imelo večino že samo s Socialnimi demokrati. In če je že bila zraven tudi Levica, je treba tudi reči, da je bila zamujena priložnost tega mandata tudi to, da bi lahko vzel še eno stranko več — seveda z drugega političnega pola. Pa tega ni naredil.

Ta Logarjeva misel me kar malo pretrese. Presneto, res nisem še nikoli pomislil, da Golob za večino sploh ne bi rabil Levice. SD bi bili čisto dovolj. Ali celo, da bi namesto njih lahko vzel koga drugega. NSi? Hja, tu smo že v območju kontrafaktualnosti. Ampak ali hoče Logar reči, da tistih, ki ne bi hoteli z njim v vlado, niti ne bi rabil ali si jih vsaj želel?

Te stranke imajo drugačen koncept. Ne želijo si sodelovanja in iskanja širšega konsenza. Njihova stališča temeljijo na nasprotovanju. V tem smislu bi bilo pošteno tudi z njihove strani, da niso v vladi. Ker jo v tem primeru lahko napadajo od zunaj.

Dolgo bo trajalo

Kdo pa so tisti, ki bi sodelovali? Razen Hana, ki je že rekel, da ne bi imel nič proti, če bi bil zraven tudi Logar?

No, tu je še Prerod. Logar je prepričan, da se bo Prebiliču uspelo uvrstiti v parlament. Pa NSi? Seveda. SDS pa najbrž ne, ker so preveč jezni nanj? Zdi se tako. Ampak to naj Janšo kar sam vprašam. (Česar na žalost ne bom mogel, ker ne bo nastopal v tej rubriki. Po lastni odločitvi, da ne bo pomote.)

Dobro, dobro. Pa Svoboda? Oni pa se bodo morali odločiti. Bomo videli po 22. marcu.

Logar napoveduje, da bo sestavljanje naslednje vlade trajalo kar dolgo. A kakorkoli že, kontinuiteta sedanje vlade bi bila po njegovem nesprejemljiva. Tako za splošno družbeno blaginjo kot za normalno poslovno okolje. Program SDS pa je po drugi strani revanšistični koncept, ki bi porušil vse. Kar pomeni, da bi ostali v krogu konfliktov. Zato da so Demokrati edini, ki ponujajo normalno pot. Z veliko potrpljenja in s počasnim ohlajanjem političnih strasti.