Nekdanji predsednik vlade Miro Cerar je bližajoči se vladni in parlamentarni cunami opisal z naslednjimi besedami: “Živimo v novi bizarni normalnosti, ki vodi v politični primitivizem.”

Se absolutno strinjam. Za to gre. Za politični primitivizem. Čeprav ne bi rad še sam prispeval k paranoji, ki se je že ob prvih obrisih nove vlade razpasla v levem delu medijev in javnosti, pri polni zavesti priznavam, da je to to.

In zdaj? Pričakovano kontrarevolucijo desnega establišmenta bom kot državljan že še nekako preživel. Nikoli nisem bil pravičniški politični fanatik, z leti pa mi je za politične probleme še tem manj mar. Bom pa z zanimanjem opazoval upor množic, ki ga bodo novi oblastniki z železno peto in pestjo sprovocirali, in si dopovedoval, da nobena oblast ni večna. In da še posebej nikoli ni večna radikalno desna oblast v Sloveniji.

Najstarejši poklic

Nekega dne te vlade ne bo več. (Morda prej, kot pesimistično domnevate.) Nekega dne bodo odpravljeni vsaj najbolj neposrečeni, nesmiselni in najškodljivejši zakoni in ukrepi, ki jih bo sprejela. Nekega dne bodo popravljene celo družbene posledice, ki jih bo nova desna vlada pustila za seboj. To bo sicer dolgo trajalo, ker je toliko preprosteje razdirati kot pa graditi.

Najdlje pa bo se bo vleklo popravljanje posledic vsesplošne degradacije politike. Še več! Veliko vprašanje je namreč, ali bomo sploh še kdaj zmogli, znali in hoteli verjeti in zaupati politikom. Jih bomo sploh še kdaj jemali resno? V trenutni situaciji jih na žalost ne moremo drugega kot globoko prezirati ali vsaj — če smo bolj prizanesljive sorte — ignorirati. Njih same, osebno, in njihov najstareši poklic.

Poskočnica laži

Bilo bi se dobro zavedati, da četrta Janševa vlada sama po sebi ni najhujša stvar, ki nas lahko doleti. (Mimogrede: si lahko predstavljate, da bi/bo nekega dne napočila še pêta?)

Hočem reči, da se bolj kot same desne vlade bojim te morda ireverzibilne degradacije politike in politične kulture, pa tudi razkroja državljanskega zaupanja vanjo. In to še ni vse. Vzporedno s politiko se razkraja in izgublja svoj demokratični smisel in pomen tudi civilna družba kot korektiv in dopolnilo.

Ti kvarni procesi trajajo že nekaj časa, vendar so po zadnjih volitvah dosegli kritično maso in z vso silo izbruhnili na dan. K temu je seveda največ pripomogla — z zgledom in s konkretnimi dejanji — SDS, ki že dolgo uspešno prodaja katastrofično, neoliberalno in antikomunistično agendo, pri čemer so jo desničarski somišljeniki nadgradili še z elaborirano poskočnico obljub, laži, potvarjanja in sprenevedanja.

Tjavendanizem

V tem šimfaškem in relativističnem kontekstu pa je najbolj in najhitreje prosperirala Resni.ca. Stranka ni vplivna in pomembna samo zato, ker je Zoran Stevanović kdo ve zakaj — pardon: kdo ve kako — postal predsednik DZ in ker je omogočila izglasovanje interventnega zakona in predlaganega mandatarja. Vplivna in pomembna je kot faktor ultimativnega političnega tjavendanizma — namreč poljubno faktičnega, poljubno moralnega, poljubno retoričnega in poljubno odgovornostnega bulšita.

Za predsednika stranke in vodjo poslanske skupine je aktualno in resnično samo tisto, kar sama ta hip mislita in v kar verjameta. Mislita in verjameta pa, če jima paše. In če jima paše, tudi blekneta. Tako kot zdaj to smešno sranje s sedemmestnimi številkami. In kazenska ovadba pretencioznega nevladnika, ki si je drznil poslanko in njej podobne poimensko omeniti na protikoalicijskem zborovanju pred hramom fuck-off demokracije.

Saj vem, saj vem. Fanta bi moral iz principa zagovarjati. Ampak ne, ker ne jemljem vedno resno niti civilne družbe in njihovih dušebrižniških svarilnih ekscesov. Tudi civilna družba je s svojo plakatno moralnostjo pripomogla k degradaciji, ki smo ji priča. (In ne, ne rabim opominjanja, da ne bo več nikogar, ko bodo desničarji nekega dne prišli pome. Se zahvaljujem za opozorilo že vnaprej. Ni me treba braniti. Ne bom zameril.)

Kaj pa potem?

Takšna je zdaj politika. Vse je mogoče, vse je resnično, vse je dovoljeno. Poslanci in vsi drugi gobezdajo, kar se jim slučajno sprdne. Situacija še ni bila nikdar tako zakomplicirana. V medijih pa se delamo radikalno fine ali ignorantske.

Ponavljam: lahko se tolažite, da bo četrte Janševe vlade nekega dne konec, tako kot se je nekega dne tudi začela. Toda nikar ne pozabite, da bo politični primitivizem ostal še potem, ko bo na oblasti neka druga vlada, ki vam bo slučajno všeč. Proti komu ali čemu boste pa takrat masovno protestirali? Ali pa boste že navajeni?