Psihologinja prof. dr. Eva Boštjančič, nekdanja soproga finančnega ministra, je maja v iskrenem intervjuju za Jano kmalu po razvezi spregovorila o svetu politike, v katerega je bila nekaj časa osebno vpeta.
Ni povedala veliko. A to, kar je rekla, bi nas moralo boleče zdramiti:
“Kot psihologinja sem opazila, da gre za posebno branžo, kjer zakoni iz gospodarstva in poslovnega sveta ne veljajo. Kjer etika, poštenost, iskrenost ne pomenijo nič. Kjer obljuba ne drži.”
Vas je kaj streslo? Zaskrbelo? Mene je. Zelo.
Ta izjava bi morala sprožiti družbeni alarm. A se ni zgodilo nič. Nihče se ni odzval. Nihče ni postavil vprašanj. Nihče ni rekel: “Počakajte malo, gospa ima najbrž prav?”
Ločitev zaupanja
V tej izjavi ne gre samo za ločitev dveh posameznikov. Tu gre za ločitev zaupanja med državljani in politiko. In naj nihče ne reče, da je bila izjava izrečena iz maščevanja. Izrekla jo je strokovnjakinja. Profesorica, doktorica. Oseba, ki že desetletja proučuje vedenjske vzorce ljudi. Kar je v političnem okolju opazila, jo je kot človeka in kot znanstvenico očitno zelo zmotilo.
Moralo pa bi zmotiti tudi nas. Ker če je politika postala okolje, kjer temeljne človeške vrednote ne veljajo več, potem je postala disfunkcionalna veja človeškega vedenja.
Pravila, ki veljajo sicer, v politiki torej ne štejejo. V gospodarstvu je laž kaznovana z izgubo kredibilnosti ali delovnega mesta. V zdravstvu z izgubo licence. V znanosti z izločitvijo iz projektov. V šolstvu z disciplinskimi postopki.
Nagrada
Kaj pa v politiki? Tam je laž pogosto nagrajena s funkcijo. Obljuba v politiki ni pogodba. Poštenost ni prednost, ampak slabost. Etika je ovira. Iskrenost? Otroška naivnost.
Mi, delno sodelujoči opazovalci, pa to gledamo kot resničnostni šov. Komentiramo, se zgražamo, navijamo … — in potem čez štiri leta znova volimo.
Sistem, za katerega si želimo verjeti, da lahko nekaj spremeni, je postal sistem, v katerem se je vse manj ljudi sploh še pripravljeno potruditi. Prilagajamo kriterije, toleriramo slabosti. Vidimo iste vzorce in vsi so enaki. Zato nič več ne velja in nihče več ne šteje.
Toda pozor! Tisti, ki danes vodijo državo, niso padli z lune. Prišli so iz naših vrst. In ostajajo v politiki, ker jim mi to dovolimo. Sami smo jih izvolili. Financiramo jih. Opravičujemo jih. Zanje se kregamo po družbenih omrežjih.
Parlamentarne volitve bodo prihodnje leto. Kako naj sploh še izbiramo?
Genska polarizacija
Pravijo, da se svetovnonazorsko oblikujemo že zelo zgodaj. Družina, šola, okolje, prijatelji … — vse to nas usmerja, pogosto tudi omejuje. In v Sloveniji je polarizacija že skoraj genska. Levi, desni, naši, vaši …
Kljub temu ali prav zato pa se moramo vprašati, kako do dobrih voditeljev? Ne do popolnih. Takih ni. Ampak odgovornih. Poštenih. Takih, ki znajo biti voditelji brez potrebe po sovražnikih. Takih, ki imajo hrbtenico, ne pa refleks kolena.
Volitve niso samo krogec na glasovnici. Volitve niso trenutek. So proces. So premišljevanje. So vprašanja, ki jih postavljamo. Odločitve, ki jih ne sprejemamo po občutku, ampak po razmisleku, kakšno družbo si želimo. So vrednote nad lojalnostjo.
Zato je zdaj čas, da se vprašamo: si želimo voditelje, ki razumejo moč, ne da bi pri tem pozabili na odgovornost? Ki razumejo politiko kot služenje, ne pa kot plen? Ki se zavedajo, da zaupanje ni samoumevno? In da je najbolj plemenita moč tista, ki ne ponižuje?
Z obljubo, ki drži
Kaj je politika, je povedala dr. Boštjančičeva. Kaj pa bi morala biti?
Politika ni institucija. Ni privilegij. Ni igrišče za ego. Politika je — ali bi morala biti — odnos. Do resnice. Pravičnosti. Poštenosti. Do drugih. Do prihodnosti.
Če se tega ne bomo naučili, se bo še naprej dogajalo to, kar se že dogaja. Vedno več dobrih ljudi bo politiko zapustilo. Vedno manj ljudi bo sploh še volilo. In vedno več bo med izvoljenimi takih, ki obljubljajo največ in naredijo najmanj.
Samo mi sami lahko dosežemo spremembo, da bomo imeli voditelje, ki bodo znali politiko živeti drugače. Da bodo njihove obljube držale. Da bo njihova beseda nekaj vredna. In da etika zanje ne bo ovira, ampak temelj.