Trenutno stanje duha v Sloveniji je histerično. Ljudstvo se na vsako pomembnost ali nepomembnost — pri čemer itak nihče več ne loči med pomembnim in nepomembnim — odzove v afektu, nepremišljeno, prenagljeno, posplošeno in poneumljeno.

Je pa res, da je razlogov za histerične reakcije in nezadovoljstvo več kot dovolj. Enkrat je dopolnilno zdravstveno zavarovanje in so naenkrat vsi bodisi bolani ali za nekaj prikrajšani. Dan prej neka športna zveza odrekrutira neko freh reprezentantko, ker je kot mi vsi kokodakala na družbenih omrežjih. Še dan prej se neke punce stepejo in so na lepem vsi kot zaskrbljeni starši. Celo predsednica herself se čuti dolžno imeti enosmerni roditeljski sestanek na Instagramu.

Kaj vse nas zanima

To je noro, kaj vse nas ne samo zanima, ampak že kar vznemirja. Da je recimo zunanja ministrica bila na nekem sestanku v trenirki in supergah. Predsednica DZ je posvojila gorsko gorilo (če sem prav razumel). Minister za zdravje, ki je zdravnik, še vedno fuša na zasebni kliniki. Ki jo vodi zdravnik, ki se gre nepremičninarja. Bivši direktor FURS pa se gre zdravnika oz. bo investiral v kliniko. Podjetništvo za zdravo družbo.

Smeh je očitno res pol zdravja, zdravstvo sámo pa pol smeha. Prosti čas je denar, pozornost in zaskrbljenost pa univerzalni temeljni dohodek.

Mene najbolj fascinira, kako vsi o vsem vse vejo in so glede vsega najbolj pametni od drugih. Dandanes je treba biti zelo samovšečen in vase prepričan, da se nimaš za največjega ali celo edinega čudaka in nevedneža na svetu.

Rukovodeći osebek

Jaz s tem nimam več potrpljenja. Videl sem že preveč tega sranja. Želim si biti konstruktiven, toda družba me s svojimi pravili, preferencami, postopki odbija. Zato se umikam v nezanimanje in brezbrižnost. Ciničen sem pa zato, da se nekako obvarujem pred apatičnostjo.

Pod Janševo vlado so bili mnogi, premnogi — a očitno večina — nezadovoljni zato, ker jim je rukovodeći osebek šel na živce. Ne brez razloga. To sem še nekako razumel. Zakaj gre ljudem na živce Golobova vlada, pa mi ni čisto jasno. To si znam razložiti samo s travmatično izgubo iluzij naivnih, ki so pričakovali ne vem kaj.

Mesija? Kateri mesija?

Sam ne vidim problema v tem, da se je Golob pojavil kot mesija, za katerega se je po letu dni izkazalo, da to ni. Problem je v tem, da so nesrečni in nezadovoljni v njem videli mesijo in zdaj ugotovili, da to vendarle ni.

Politika je opij za ljudstvo — in ljudstvo pač hoče vsake toliko zamenjati drogo. Ker prejšnja ne deluje več ali pa se pojavijo nezaželeni stranski učinki. Posvetovanje z zdravnikom ali farmacevtom nikomur ne pomaga. S poslancem ali političnim analitikom pa še manj.

In pri vsej tej zasvojenosti je v obljubljeni deželi političnih džankijev najbolj neverjetno, da je največji možni družbeni greh biti ciničen in brezbrižen in pri tem kazati nezanimanje (če ne celo prezir) do teh umetnih državljanskih rajev.

Šport in karakter

V glavah vsega hudega navajenih, a nikoli naveličanih državljanov — še posebej tistih z bujno domišljijo — se skratka dogaja svižčev dan. Vsak dan je isto, vendar iz dneva v dan samo še malo huje. Déjà vu na drugem ozadju.

V čem je torej razlika med nezadovoljstvom pod Golobovo vlado in nezadovoljstvom pod Janševo? Ni razlike. (No, je. Zdaj ni več korone.) Pa vendar so spet in še vedno vsi nezadovoljni. Prej so bili nezadovoljni kot nesrečni otroci, zdaj pa so nezadovoljni kot razvajeni otroci. Nezadovoljstvo je najmočnejši motiv, ki nas kot družbo žene naprej. To večno nezadovoljstvo. Pa ne tisto konstruktivno, ki premika stvari. Gre za nezadovoljstvo kot samozadovoljno nergaštvo. Za šimfanje in nezaupanje kot nacionalni šport in karakter.

Infanterija

Posebnosti civilne ozaveščenosti, kot si jo predstavljajo v Sloveniji, sta dve. Prva je, da se ljudstvo udeležuje namišljene državljanske vojne samo na eni fronti — in na tej fronti so nasprotnik vedno vladni ešaloni. Kdorkoli že je vlada. Druga pa je, da infanterija v teh bitkah vladi ne priznava olajševalnih okoliščin ali kaj šele razumevanja, ki bi lahko pripeljalo do premirja.

Sicer pa se mi v trenutni politični situaciji zdi še posebej neverjetna ta ne načrtna, toda na vsak način sinergična usklajenost sesuvanja Golobove vlade s strani opozicije in sesuvanja Golobove vlade s strani medijev — namreč normalnih, ne tistih od SDS in pro-SDS — in državljanov.

Tako imenovani svobodmiselni, svobodoljubni se ne zavedajo moralne spornosti ali vsaj dvoumnosti magari spontanega in nenačelnega sodelovanja s političnimi nasprotniki vlade oz. s političnimi konkurenti. Sesuvati vlado je voda na mlin opozicije. Bi radi, da pridejo nazaj? Sami si boste krivi, če se bo to res zgodilo.

Ali pa morda verjamete, da se bo pojavil brand new mesija, ki ga boste čez eno leto spet hoteli linčati?