Veseli december je mimo, toda posledice božičnega izgona etnomuzikološko neavtohtonih trubačev z ljubljanskih ulic in demonstrativnega flashmoba kulturno ustreznih harmonikarjev so se zavlekle še v turobni januar.

Zadevo so reaktualizirali levičarski ljubljanski mestni svetniki, ki namesto prednovoletnih čevapov zdaj prežvekujejo predvolilnega Janšo. Ta si namreč ni mogel kaj, da se 26. decembra ne bi pridružil rajanju ob raztegovanju mehov. Sredi tiste kakofonije na Prešernovem trgu je razposajeno zaplesal polko z naključno udeleženko, se pustil ovekovečiti in potem objavil video s sporočilom: “Ljubljano smo spet naredili slovensko!”

Mestni svetniki pa so v Janševih besedah prepoznali podobnost s Hitlerjevimi, izrečenimi 26. aprila 1941 v Mariboru: “Naredite mi to deželo spet nemško!” — in predlagali, da MOL sprejme “sklep o izogibanju poveličevanju nacizma”.

Očitno se bo to vleklo še do pusta in čez.

V čem je res problem?

Jaz pa pravim, da je protinapad predlagateljev — svetnikov Liste Zorana Jankovića, Gibanja Svoboda, Levice in SD — mlatenje prazne slame. Vse, kar spravijo skupaj, so očitki, da Janša “koketira z nacizmom”.

Problem z Janšo ni v tem, da mu je ušel stavek, ki na nekaj spominja. To je podobno, kot je Elonu Musku na zabavi po Trumpovi inavguraciji ušla kretnja z iztegnjeno desnico, ki je na nekaj spominjala.

Problem z Janšo je drugje. On daje signale, ki jih lepe leve duše ne znajo detektirati. Kaj šele prebrati in razumeti. Zato se obešajo na “poveličevanje nacizma”.

Frajtonarce pa ja

Izjava o “spet slovenski” Ljubljani je sicer skregana s pametjo, saj je naše glavno mesto slovensko že zelo dolgo in je ves ta čas slovensko tudi res bilo. Tudi v časih okupacije in tuje oblasti. Kakorkoli že na to gledamo ali obračamo.

Ampak presneto! Moralo bi biti jasno vsakemu bedaku, kaj je mislil Janša s tem povedati. Na svoj toksično domoljubni način je hotel povedati, da v Ljubljano pašejo frajtonarce, trube pa ne. Janša ni nameraval poveličevati nacizma — kot mu očitajo dresirani antifašisti —, ampak je hotel poveličevati slovenski nacionalizem.

Za to gre. Ne pa za faking nacizem.

Posodabljanje patriotizma

Zaskrbljeni levičarji, ki jih vsaka napačna beseda spominja na Hitlerja, so spregledali, da je Janša z udeležbo na harmonikarskem mitingu istine — ki bi lahko bil in ostal samo javni narodnozabavni dogodek — dal prireditvi politično težo. Seveda ob spremljavi propagandnih backup vokalov v svojih medijih in na družbenih omrežjih. Neglede na stavek, v katerega so se varuhi korektnosti zapičili.

Če bi se svetniki hoteli po vsej sili kregati, bi se lahko osredotočili na zagovor kulturne raznolikosti. Na multi-kulti ali magari na world music. (O čemer bi bilo v primeru trubačev sicer mogoče resno diskutirati. A ne seveda z Janšo.)

Slovenska politična desnica nadgrajuje svoje benigno, četudi smešno, anahronistično domoljubje v agresivnejši nacionalizem. Trobezljanje o eksplicitnem, nikoli dovolj zapriseženem patriotizmu je bilo doslej njihova strategija kulturnega boja. Z naraščajočo radikalizacijo pa prerašča v nacionalizem — ki sodeč po Janševih verbalnih izjavah morda postaja objektivni, po volitvah operativni cilj.

Na naš račun?

Ljubljanska politična buržoazija ne registrira tudi drugih nacionalizmov, ki jih Janša zadnje čase stresa. V okviru ofenzive pred volitvami je v nedavnem intervjuju rekel (dobesedno, a sproti redigirano):

“To so stvari, ki ljudi tarejo. Eden od skupnih imenovalcev teh pričakovanj pa je tudi to, da smo v državi, ki se imenuje Slovenija, za katero smo glasovali na plebiscitu in ki smo jo dobili po dolgih stoletjih, Slovenci na prvem mestu. Ne pa da se moramo boriti za enakopravnost s tistimi, ki so prišli včeraj.”

Prišleki, priseljenci, begunci, migranti so privilegirani? Na naš račun? Boriti se moramo za enakopravnost? What?!

Iz abstraktnega v konkretno

Aja, saj pojasnjuje. Za stanovanja gre. In za volivce:

“Od teh pet tisoč stanovanj — če bi bila dejansko zgrajena — bi štiri tisoč enot dobili tujci. Ali tisti, ki so se priselili nedavno. V glavnem z neslovenskimi priimki. Ta pristop slovenske levice ni unikum. To je ena od ključnih strateških politik evropske levice, s katero želijo spremeniti strukturo volilnega telesa. Privabiti čim več tujcev, jim omogočiti stanovanjski standard in dobiti nove volivce.”

Eh. Pred leti so nam zgroženi desničarji molili pod nos fotografijo rok petih temnopoltih moških, ki šlatajo zlatolaso devico. To je bilo gnusno, vendar abstraktno. Ko nam bodo začeli kazati fotografije domofonov z neslovenskimi priimki, pa bo to na žalost bolj konkretno.