Da je vlada vsem zaposlenim obljubila božičnico, je vsekakor prijazna pogruntavščina, je pa tudi tvegana in lahkomiselna. Predvsem pa je ideja nenavadna. Kaj nam oblast sploh hoče povedati s to nepričakovano dobrotljivostjo?

Prevladujoče mnenje je, da gre za predvolilno darilo ali celo za neke vrste podkupnino, s katero si vladajoča koalicija poskuša pridobiti naklonjenost odtujenega volilnega telesa. To mnenje ni zgrešeno, ni pa niti prepričljivo. Čas pred volitvami je namreč čas utemeljenega sumničenja, da je vsaka politična poteza nabiranje političnih točk. Očitki o politični preračunljivosti ne da niso veljavni, so pa izrečeni nepremišljeno in so predvsem poljubno izmenljivi.

Opustimo to kot argument. Kaj pa mislite, da politiki delajo, če ne tega, da si nabirajo politične točke? V politiki je vse nabiranje točk. Vsak zakon, razprava v DZ, interpelacija, referendum itd. Celo poroka prinaša točke. Kako jih torej ne bi prinašal tudi vsak dodatek, povišanje plač in socialni transferji in nazadnje še božičnica? Brez nabiranja političnih točk ni politike.

Hlapljiva opcija

Zato tudi ne jemljem resno kritične zgroženosti opozicije in medijev in delodajalskih organizacij. A da ne bo pomote, prav tako ne jemljem resno niti večinske podpore javnega mnenja. Bilo bi zelo čudno, če bi se ljudje otepali denarja. Večini je ideja božičnice všeč. Logično. Če državljani pravijo — dobro ali slabo situirani, vseeno —, da bi se odpovedali božičnici, ker jih skrbi stabilnost javnega finančnega sistema, jim ne verjamem.  

A naj dam namig Golobu, Boštjančiču in Mescu (in Hanu v razmislek): jaz sam se na njihovem mestu ne bi zanašal na hvaležnost državljanov. Hvaležnost je zelo hlapljiva opcija.

Mimogrede pa še nekaj. 

Božičnica ima pozitiven psihološki učinek. Dobiti denar v enkratnem znesku, za povrh, se zdi prejemniku bolje, kot če bi mu delodajalec izplačeval enakomerno višjo plačo čez vse leto. Če bi za božičnico predvidenih 638,86 evrov razdelili na dvanajst enakih delov, bi vsak zaposleni vsak mesec dobil 53,24 evrov več. Kar se zdi malo ali vsaj bistveno manj.

Rebranding

Da se je božičnice domislila ravno ta vlada — na čelu z Gibanjem Svoboda, ki po racionalnih parametrih doslej ni veljalo in se imelo za zelo levičarsko —, je neke vrste politični rebranding.

Gre za opazen premik od neoliberalizma k socializmu. Ideja božičnice — ki od daleč spominja na helikopterski denar ali na (enkraten) univerzalni temeljni dohodek — namreč temelji na dveh predpostavkah. Prva je, da je prihodkovna enakost ljudi pozitivna družbena vrednota. Vsaj približna enakost, ker popolne in popolnoma pravične sicer ni in je nikoli ne bo.

Druga predpostavka pa je, da neenakost ni edini zveličavni socialni model. Ali da je celo sporen. Čeprav je lahko tudi neenakost do neke mere pravična, vsaj z določenimi varovalkami. 

Odkod? Komu?

Toda denar ne raste na drevesih in ne leži na cesti, tiskati in kovati pa ga tudi ne moremo tja v en dan, če ga slučajno zmanjka. Odkod ga bo torej vlada vzela? In komu ga bo vzela?

Odgovor je preprost: za božičnice v javnem sektorju ga bo vzela sama sebi — iz proračuna —, za božičnice v zasebnem sektorju pa ga bo vzela gospodarstvu. V obeh primerih to pomeni velik minus. Po trenutnih ocenah je to za kakšno milijardo evrov minusa. Čeprav izplačilo božičnic po drugi strani pomeni tudi milijardo evrov plusa na računih državljanov.

Simbolna vrednost

Moja ekonomska teorija je, da je cena česarkoli — blaga in storitev — samo simboličen odraz realne vrednosti. Vsaj v okviru dodane vrednosti. Tudi cena dela, torej plača. Plače so tako rekoč poljubno visoke ali nizke. Država kot delodajalec si lahko višino plač dobesedno izmisli. O tem priča elaboriran in kompliciran sistem plačilnih razredov. V Sloveniji je že tako, da plača — in to ne samo v javnem sektorju — ni samo stvar poštenega plačila za delo, ki ustreza določeni stopnji izobrazbe, ekspertize, obremenjenosti in odgovornosti. V višini plače se skriva še veliko več. Picajzlarsko primerjanje plač med plačilnimi razredi in posameznimi dejavnostmi ni samo sindikalna pogajalska strategija, ki bi temeljila na realnih potrebah posameznikov (in/ali na individualnem pohlepu), temveč je tudi identitetno vprašanje družbene hierarhije in prestiža in osebnega zadovoljstva.

Socialistična resnica

V zasebnem sektorju pa so plače izračunljiv strošek. Zato so privatna podjetja v slabšem položaju kot država. Ta si ne morejo izmišljati poljubno visokih plač, ker bi jih v tem primeru vsak mesec demantirala bilanca prihodkov in odhodkov. To še posebej velja za tista podjetja, ki jim ne gre preveč dobro.

In če se vrnemo na izhodišče: vlada nam z božičnico poskuša dopovedati, da je ne samo privilegirani delodajalec, ki se mu ni treba zmeniti za trivialnosti financ in bilanc, ampak da je prav zato najboljši delodajalec. Kar pa tudi ni daleč od resnice. Vsaj ne od socialistične.