Ko sem v nadaljevanju dneva slišal eno od neštetih tonskih repriz na družbenih omrežjih, sem skoraj počil od smeha. Res, od srca sem se nasmejal.
A moja dobra volja je imela tudi slabo vest. Hitro so se namreč oglasili mnogi, ki so to označili kot "primitiven napad" na Jadranko Rebernik. Resno sem se zamislil in si nekaj časa ful gnal k srcu.
Šala ali lapsus
Pa je bila to premeditirana, namerna, vnaprej pripravljena šala? Ali pa je bil v resnici samo lapsus?
Za boljše razumevanje tega nepozabnega radijskega pripetljaja je dobro vedeti nekaj malega o lingvistiki in fonetiki.
Dotični Dejan Kaloper si je izmislil ali serendipitiral awesome and amazing aliteracijo. Aliteracija je zaporedje vsaj dveh besed, ki se začneta z istim fonemom (na isto črko, po domače). Spiker je v bistvu aliteriral uredničin priimek z imenom.
Če je bilo naključje, je bilo srečno, posrečeno naključje. Napačni priimek Jebernik nekaj pomeni. Več kot Rebernik. Pripetljaj pa vključuje aktualno politiko. Aliterirane inicialke odgovorne urednice, kot jih je izumil napovedovalec, so namreč … — J. J.! In spet se vse ujema!
V jeziku to pogosto uporabljamo, ker je všečno, prijetno in bolj zapomnljivo. Tudi nevede, čeprav ne brez posluha. Znameniti "horrible Harry", ki ga navaja rusko-ameriški lingvist in literarni teoretik Roman Jakobson (1896–1982) — ki je to prvi pogruntal —, je v prevodih njegove Lingvistike in poetike (1962) v različne jezike postal "affreux Alfred", "schrecklicher Stefan", "ludi Ludvik" itd. In zato je recimo Horrid Henry v slovenskem prevodu Grozni Gašper.
Evidentno napačnih, pomotnih, vendar smiselnih aliteracij — povzdigovalnih in pejorativnih (voilà!) — literarna teorija sicer ne definira, vendar lahko sami vidite, da so še tem bolj učinkovite.
Nič takega
Znanost pa nam lahko tudi namigne, da je čisto možno, da se je aliteriranje imena in priimka odgovorne urednice radijskemu spikerju samo zareklo. V vsakdanji govorici se nam pogosto dogaja, da narobe izgovorimo kak fonem, ker nas zavede sosednja ali bližnja beseda, ki se začne na isto črko. Spikerja bi lahko zavedla fonetična analogija, tako da je prvi fonem priimka odgovorne urednice priličil prvemu fonemu njenega imena.
To pa res ni nič takega v jeziku.
Morda je torej to bilo naključje — toda bilo je srečno, posrečeno naključje. Ker napačni (in verjetno neobstoječi) priimek Jebernik tudi nekaj pomeni. Verjetno več kot Rebernik.
In kar je še dodatna zabava: pripetljaj vključuje tudi aktualno slovensko politiko. Z aliteracijo modificirane inicialke odgovorne urednice, do katerih je prišel radijski napovedovalec, so namreč … — J. J.!
In spet se vse ujema!
Lèse-majesté
Primitivno to res ni bilo. Kar je smešno in zabavno, ne more biti primitivno. Humor je lahko vulgaren — če so (kot v tem primeru) glagoli in samostalniki in izpeljanke na J sploh še vulgarni v pravem pomenu besede —, primitiven pa zagotovo ne.
Je bilo to žaljivo? Seveda. Pa kaj? Užaljenost tarče je vendar smisel humorja! Zaradi šale na njen račun — in to nikakor ne neslane! — pa se nam ena J. J. res ne bo zasmilila.
Pripetljaj na Radiu je sicer kot naročen padel v pajzl vsesplošnega desničarskega in konservativnega zgražanja nad liberalnimi, frivolnimi in izrojenimi vrednotami, ki da jih družba pod novo vlado še bolj objestno in brezsramno propagira.
Novinarjem in levičarjem ni nič več sveto. Radijskemu spikerju se ne sme zareči kot ata na mamo personalizirana zajebantska beseda na J na rovaš nadrejene kolegice (ki je redefinirala pojem nadrejene kolegice). Kaj se to pravi? Kaj takega! To je vendar lèse-majesté!
Mirno in dostojanstveno
Smešno je bilo še nekaj drugega. Ampak to je drug, drugačen tip humorja. Kisel, primitiven humor.
Ko je kakih dvajset kolegov in kolegic na koncu torkove Slovenske kronike (9:09–9:30) v znak podpore obstopilo voditelja Sašo Kranjca — ki mu je Urbanija zaradi njegove subverzivne intervencije začel težiti —, je desničarski tabloidni stroj začel mendrati grupo solidarnih televizijcev kot "potomce revolucije" in jih primerjati z lanskim vdorom Trohe in desantnikov v studio, njihovega (domnevnega) kolovodjo Berganta pa kot "partizanskega poveljnika".
Mah, res so primitivci!
Boriti se z birokratskimi izjavami proti TV sliki je izgubljen boj. Če bo šlo tako naprej, bo referendum o RTV propadel. Ljudem se ne bo dalo glasovati — ali pa bodo glasovali zato, da bi SDS končno dopovedali, naj se poberejo na smetišče zgodovine. Ker aprila tega niso dojeli.
V dani situaciji osebno podpiram mirno in dostojanstveno uporništvo kolegov na TVS in njihova zaenkrat jalova prizadevanja za odstranitev (vsaj) Uroša Urbanije. Že zato domnevam, da bodo prej ali slej tudi res nekaj dosegli.
Aprila niso razumeli
Upanje pa vliva tudi to, da njihovi opresorji ne premorejo pametnih protiargumentov. Sam Urbanija bi lahko domnevni prestopek (ali vsaj nenavadni postopek) Vesne Pfeiffer in Saše Kranjca utemeljil veliko bolje kot pa s šarlatansko cinično razlago šrinka, da sta bila urednica in voditelj "v stiski". Kakšna neumnost! Ali da se Whatmough zaradi domnevnega incidenta zdaj sluzasto opravičuje gledalcem.
Kar zadeva javno mnenje, je za damage control že prepozno. Boriti se z birokratskimi izjavami proti televizijski sliki in reprezentaciji realnosti vseh drugih dominantnih medijev je vnaprej izgubljen boj. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo to vodstvo res odnesli s Kolodvorske.
In še: če bo šlo tako naprej, bo referendum o noveli Zakona o RTV gladko propadel. Ljudem se bodisi ne bo dalo glasovati — ali pa bodo glasovali kvečjemu zato, da bi SDS končno le dopovedali, naj se poberejo na smetišče zgodovine. Ker aprila tega očitno niso razumeli.