Če bi bile volitve danes, bi po Medianini anketi zmagala SDS s prednostjo, ki bi si jo Janez Janša lahko dal vklesati v marmor. Po Valiconovi raziskavi pa bi zmagala SDS s prednostjo, ki bi zadostovala “samo” za kratko kavo in rogljiček.

In kaj je skupni imenovalec? V obeh primerih bi zmagala SDS.

V obeh primerih pa smo na izgubi tudi mi, državljani. Ker v pol leta do volitev — za nas, za skupnost, za prihodnost — ne bo narejenega nič. Razen tabél z odstotki.

Po volitvah smo dali vladi sto dni miru. Takrat smo jo imeli še “radi”. Tudi po teh treh mesecih še nekaj časa nismo močno pritiskali. Zdaj pa se vladno delo ustavlja. Šest mesecev pred volitvami. Vsega skupaj je ušlo skoraj leto dni mandata te vlade.

Nacionalni šport

Ankete so resda naš nacionalni šport, ki v predvolilnem času postane televizijska uspešnica in predmet jutranjih debat ob “službeni” kavi. Eni interpretirajo rezultate, kot da gre za nogomet: “Še malo, pa jih bomo!” Drugi prisegajo na to, da rezultatov ni zdravo spremljati, čeprav jim naskrivaj vendarle verjamejo. Tako kot horoskopu. V upanju, da bo nekje pisalo: “Danes vas čaka uspeh, jutri bo politika na vaši strani.”

Vlada pa medtem molči. Predsednik vlade je te dni skoraj opravičeno odsoten zaradi poroke. Toda ministri, ki bi pred volitvami lahko še kaj koristnega naredili, se skrivajo tako uspešno, kot so se partizani v hosti skrivali pred Nemci. Če bi bila tišina športna disciplina, bi ta vlada pobirala medalje. In če ne bi bilo premierove poroke in opozicijskega interpeliranja ministra Maljevca, bi bila medijska poročila vsaj za polovico krajša. Ukrajina, Gaza, vreme, Dončić. Preostanek vladnega aparata pa medtem verjetno snema s studiu uspavanke ali vodi meditacijske vaje. Da jih slučajno ne bi kdo vprašal, kaj bodo v času do volitev še naredili.

Publika ni navdušena

Država pa stoji. Projekti so prestavljeni na čas “po volitvah” — kar je v Sloveniji tako rekoč sinonim za “ob svetem Nikoli”. Zdravstvo čaka, energetika čaka, digitalizacija se vleče v nedogled … Vse čaka.

Ko vladnike slučajno kdo zasači, da jim naklonijo izjavo, se sicer odzovejo. Branijo pa se z refrenom: “Smo prva vlada, ki je naslovila ta problem.” Res je. Začeli so se ukvarjati z marsičim: s prenovo zdravstva, z davčnimi reformami, z regulacijo energetske politike. Toda večina predlogov sprememb publike ni navdušila. Ali pa se je končala nekje vmes, s strateškim dokumentom, osnutkom zakona ali z delovno skupino, ki se je sestala morda dvakrat, potem pa izginila.

Včasih je kak zakon celo sprejet — a kaj, ko ga spodnese referendum. Slovenija je že nekaj časa dežela projektov, ki se vedno začnejo, redko pa uspešno končajo. Karavanški predor se zamika, Drugi tir zamuja, tretja razvojna os miruje.

Tragično (satirično)

Najbolj tragično — in najbolj satirično — je področje oskrbe starejših. Strošek dolgotrajne oskrbe že pridno plačujemo. Sistem bi naj bil solidarnosten, toda storitve so fatamorgana: vidiš jih na papirju, čutiš jih v denarnici, slutiš jih v prihodnosti, dočakaš pa morda nikoli. Domovi starejših občanov ostajajo prazni. Osebja, ki bi skrbelo za varovance, ni ali ga je premalo.

Na drugi strani pa so družine moje še vedno delovne aktivne generacije, obremenjene s skrbjo za svoje ostarele starše. In edino, kar nam država zna ponuditi, je … — položnica oz. odtegljaj od prihodka.

Zaščitni znak

Predvolilni čas ima še eno posebnost: razdeljenost postane naš zaščitni znak. V drugih obdobjih se še najde kakšna dobrodelna prireditev, kjer so politiki skupaj — za otroke, za šport, za kulturo. Pol leta pred volitvami pa je edini dobrodelni dogodek ta, da nam politiki v času snovanja svojih kampanj darujejo tišino. 

Volilci pa? Spremljamo to politično predstavo, študiramo ankete in razpravljamo o tem, kdo vse to vodi. Toda v resnici nas nihče ne vodi nikamor. Namesto pametnih, učinkovitih reform vsak konec meseca dobimo porcijo odstotkov. Vsaj nekaj. To je naša nova realnost.

Nova folklora

Pred volitvami je Slovenija država, ki ne živi svojega časa, ampak svoj odsev. In kot vsak odsev je tudi ta popačen. Včasih nas naredi vitkejše in bolj slabotne, včasih pa debelejše in bolj močne. Nikoli pa nam ne pokaže prave resnice.

Če malo karikiram: predvolilno ogledalo je morda res naša nova folklora. Tako kot imamo kurente, lipicance in potico, imamo zdaj še ritualno spremljanje anket. Vsaj enkrat na mesec stopimo pred to ogledalo in ocenjujemo, kje smo, kako nam gre, kdo nam sledi. A v ogledalu nismo ne lepši ne boljši, temveč samo še bolj razdeljeni. Kajti v tem ogledalu politiki iščejo svojo podobo. Naše prihodnosti pa v njem ni.