Ursula von der Leyen je s premierom Robertom Golobom priletela v Črno na Koroškem, od ujme izmaličen kraj na severni meji takrat, ko je brutalni udar narave že neizprosno kazal svoje nepredstavljive razsežnosti. Kamere so ujele Janija Hercoga, predsednika tamkajšnjega turističnega društva, ko je pristopil k predsednici Evropske komisije. Njen šok ob tem, kar je videla, ni zgledal zaigran.

“Hvala, da ste nas obiskali. Imam pa eno prošnjo. Prosim, ne pozabite nas,” ji je rekel. Bruseljska političarka ga je objela. Spontano. Solidarnost, sočutje, pripravljenost pomagati, požrtvovalnost, človečnost trenutkov, ko se je Slovenija zbudila v vremensko grozljivko in apokalipso … — to so bili dragoceni znaki sreče v veliki nesreči.

Je to ta točka?

Lepo je videti, koliko dobrega je v Slovenkah in Slovencih. Četudi je po svoje simptomatično in povedno že to, da so to našo povezanost, srčnost, enotnost, če hočete, na plan potisnili hudourniki blata, ki so po drugi strani zalili mnoga življenja.

Nič več ne bo, kot je bilo. Državo smo leta in leta, celo desetletja spreminjali v blatni dol zastrupljenih družbenih in medosebnih odnosov. Po novodobnih medijskih kanalih dnevno brizga nesnaga sovražnosti, razdiralnosti. Nezaustavljiv slap žaljivk in izključevanja lije s socialnih omrežij.

Nas bo šele takšen izredni dogodek, taka katastrofa streznila, redefinirala naše prioritete, okrepila zavedanje skupnosti, ki ne bo ujeta v spiralo samodestruktivnosti? Je to točka — kot je pisala v kolumni na Fokuspokusu in v Večeru Vesna V. Godina — za zgodovinske premike? Za odgovornejši odnos do okolja, za prostorsko politiko, osvobojeno pritiskov kapitala in drugih interesov? Za premislek o naši podnebni, vodni politiki? Za obnovo pozicij in avtoritete stroke oziroma znanosti, ki sta opozarjali, kaj se nam lahko zgodi? Za spremembe v izobraževalnem sistemu?

Naš neizpodbitni dolg

Smo lahko vsaj za trenutek naivni in upamo, da bo karkoli šlo v smer boljšega za vse? Ali pa se bomo sprijaznili s tem, kar je v Mladini povedal okoljevarstvenik Jernej Stritih: da je recimo Thermana Laško stoletne poplave doživela leta 1990, 2007 in danes? In da se še mnogi spomnijo, kako so tam tekli postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja? Ne bomo naštevali dalje.

Naš neizpodbitni dolg do ljudi, ki so trpeli in še trpijo v tej naravni nesreči (dve)stoletnih poplav, je in bo ostal to, kar je šefinji Evropske komisije rekel Jani Hercog. Te nesreče nimamo pravice pozabiti.

To je tudi zaveza našega uredništva. Prišli bodo dnevi, ko bo v Črni, Mežici, na Prevaljah, v Lučah, v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini ter drugih prizadetih krajih manj kamer, s tem pa tudi manj (politične) pozornosti. A tudi takrat bomo mi tam in bomo tematiko vedno znova vračali v ospredje, postavljali vprašanja, zahtevali odgovore in opominjali, kakšne so bile obljube.

Večer

Še nekaj se je v dneh številnih porazov pokazalo kot zmaga — namreč kakovostno novinarstvo. Po naši panogi divjajo “katastrofe mnogih oblik”, toda mi vztrajamo. Naša koroško-celjska dopisniška ekipa (Rozmari Petek, Petra Lesjak Tušek, Tomaž Ranc, Jasmina Detela, Brina Kerič, Nejc Strojnik …) je bila z našo fotoreportersko posadko (Sašo Bizjak, Andrej Petelinšek) na terenu od trenutka, ko se je začelo. Medtem ko je fotograf Robert Balen v objektiv lovil prizore, ki nas bodo zaznamovali, mu je doma zalilo klet. Bili so zraven, v prvi liniji, njihove informacije so bile prvovrstne. Prvi so se oglasili iz krajev, ki so bili dotlej odrezani. Poročali so izvrstno, profesionalno, hitro, odzivno. Bili so mikrofon ljudi, pristojne so pozivali k ukrepanju. Zaradi njih je Slovenija bolje in hitreje začutila, kaj se je v resnici zgodilo, skozi kakšno grozo in stisko so šli mnogi. Brez njih bi vedeli veliko manj in veliko kasneje. Upam si celo trditi, da bi se celotna odločevalska struktura brez njihovega “priganjanja” odzivala počasneje. Andreja Kutin je vmes naredila intervjuje (z Lidijo Globevnik, Primožem Banovcem …), ki so postali referenčni. Svoje so dodali tudi drugi v Večerovi ekipi. V Mariboru je hiter tok zgodb obvladovala izkušena uredniška ekipa skupaj z lektorji in tehničnimi uredniki.

Neprecenljiva vrednost resnih medijev

Kriza vedno znova pokaže tudi neprecenljivo vrednost resnih medijev. Novinarstva, ki je zavezano javnosti, profesionalnosti, verodostojnosti. Bodimo samokritični: v medijih — tudi pri Večeru — smo (pre)večkrat rezali v substanco in v racionalizacijskih zamahih krčili novinarsko mrežo. Ta je bistvena, da se je ob takšnih izrednih, zgodovinskih dogodkih uredništvo sposobno hitro organizirati in odzvati. To je možno, če imaš predane člane kolektiva tam, kjer se stvari dogajajo.

Ob vsem tem je ključna podpora bralstva. In te je bilo v teh dneh veliko — in bila je iskrena. To nam ogromno pomeni. Ker kakovostno novinarstvo, ki nastaja v živo in se ne zadovoljuje s prepisovanjem instantnih internetnih novic, stane, bomo še posebno veseli, če boste kupili ali naročili Večer. Ob vseh teh alarmih, ki zvonijo, bi bilo dobro slišati tudi medijskega. Tako v lastniških pisarnah kot v odločevalskih sobanah.

Ob tem naj jasno povemo, da ne želimo napačnih razlag, da siceršnjo medijsko krizo poskušamo podtakniti v naravno nesrečo. To ni naš namen, nikakor! Toda umik novinarskih ekip iz mnogih krajev po Sloveniji, ki ga pospešeno spremljamo pod šifro stroškovnih pritiskov, po drugi strani pa tudi nezmožnost, da bi v odročnejše kraje časopise sploh dostavili, ljudem jemlje (ustavno) pravico do obveščenosti in jih diskvalificira iz komunikacijskih tokov in javnih razprav. To jih dela drugorazredne državljane. Zanesljiva informacija je javni interes. Kritična infrastruktura. Erozija novinarstva odpira prazen prostor, v katerega se hitro naselijo propagandisti, prvaki lažnih informacij in troli, ki so se razpasli v novih komunikacijskih kanalih.

Ne gre samo za politiko

Decembra lani smo pisali, da so v Petrinji na Hrvaškem, ki jo je 29. decembra 2020 prizadel hud potres, obnovili samo šest hiš. V dveh letih. Skoraj nič! Kontejnerji so nova bivališča pozabljenih.

Tega sramotnega filma pri nas ne bo in ne sme biti. Golobova vlada je po letu dni zamujenih reformnih priložnosti, ki so omajale zaupanje v njene kompetence za vodenje političnega procesa in učinkovitost obvladovanja stvari, v resnici dobila novo priložnost. Upravljanje popoplavne sanacije je tisto, kar bo določalo parametre njenega političnega preživetja in — še bistveno pomembneje! — zaznamovalo usode ljudi.

Toda obnova po takšnem uničenju bo daleč presegla življenjsko dobo ene same politične garniture. Zato mora biti obljuba, da poplave 2023 ne bodo povzročile novih razvojnih zaostankov in dodatnega praznjenja nekaterih območij, širša. Ne gre samo za politiko. Gre za nas kot družbo.