Deloval je po dobri, stari šegi zatežen, zlovoljen, naveličan kot ponavadi, kot kadar mora odgovarjati na sitna poslanska vprašanja. Vsake toliko stavkov mu za hip uide na obraz nasmešek, ki pa ga hitro mine.
Zdi se, kot da mu je vse odveč. Odveč karkoli razlagati medijem, če že ne drugega. Televiziji Slovenija pa še posebej. In to Tanji Starič!
Ampak to je samo krinka. Pod masko miroljubnosti in potrpežljivosti se skriva posameznik. Posameznik v vojni z mediji.
Njegova gnada
Tanja je po svoji strani čisto spodobno, četudi ne več kot rutinsko opravila pogovor v Odmevih — pri tem pa ni mogla skriti, da je tudi njej odveč, da se mora z Janšo pogovarjati.
Tako pač je. Leta in leta, morda že desetletja animoznosti med RTV in Janšo so pustila sledove na obeh straneh. Zamere so se nakopičile. Če upoštevamo, kaj vse je bilo že izrečenega — žaljivega in prezirljivega, zlohotnega in zlonamernega, potvorjenega in izkrivljenega, izmišljenega in celo lažnivega —, je v bistvu neverjetno, da je njegova užaljena gnada sploh pripravljena priti v studio na TVS.
Pa ni neverjetno.
Z občasnimi nastopi na TVS Janša dosega pomembne psihološke učinke. On je bog pomagaj pač premier, zato se včasih čuti dolžnega pojaviti. Zanj je to neke vrste žrtvovanje. Če že mora, pa naj bo. Biti predsednik vlade (Slovenije) ima tudi svoje slabe strani. To spada zraven.
{embed_info_box}195519{/embed_info_box}
Zato se pač potem pred kamero obnaša kot njegovo veličanstvo, ki se mu zdi zamalo pogovarjati s provokativnimi, puntarskimi in plebejskimi lakaji. Pri tem pa si le ne more kaj, da se ne bi z njimi pogovarjal kot s sebi enakimi. Čeprav jim daje s svojo vzvišenostjo vedeti, da je krivično, da so oni privilegirani — on sam, revež, pa samo drugorazredna uboga para.
Programski tekst
Vsak Janšev nastop na Televiziji — vsaj tak kot predsinočnjim, z njemu nevšečno, milo rečeno neavtorizirano voditeljico — je dokaz več, da TVS v tej vojni proti Janši ne more zmagati. Janša k njim prihaja zato, da bi jim to dokazal. Da bi pokazal svojo premoč. Da bi opomnil, kako prekleto prav je imel, ko je pred skoraj dvema letoma v znamenitem programskem tekstu Vojna z mediji demantiral to ponarodelo, navidez točno prepričanje, da posameznik v vojni z mediji ne more zmagati.
Seveda lahko zmaga. Če se posameznik piše Janša, potem lahko zmaga. Če ima posameznik dobro izurjene in sebi zveste, strateško razporejene in koordinirane bataljone, ki delajo na tem, da zmagajo v vojni proti mediji, potem lahko zmaga.
{embed_info_box}195520{/embed_info_box}
Pirova zmaga
Še preveč prijazna je bila do njega, Starička. Janša je v svojem počasnem, dolgočasnem stilu valjarja niti ni pustil do besede, ko je razlagal, da Morawiecki in Fiala nista mogla verjeti, da slovenski mediji niso tam, v Kijevu, da bi pokrivali njihov obisk, medtem ko je bilo poljskih in čeških kar nekaj.
Pazite to populistično nesramnost! Vlada nastavi sebi všečen Programski svet, ta (že drugič) imenuje vladi všečnega generalnega direktorja RTV, ta inštalira sebi všečnega direktorja TVS, ta odgovorno urednico Informativnega programa … — nazadnje pa predsednik vlade ne krivo ne dolžno Tanjo Starič napizdi, ker TVS ni s kraja dogajanja pokrivala dogodka v Kijevu!
Še tem bolj slabo pa nam lahko postane, ko gledamo te lešinarske kibice, ki se zgražajo nad neprimernostjo Tanje Starič za pred kamero in ji očitajo, da ni bila dovolj priljudna do predsednika vlade. Pa kaj hudiča bi oni radi? Manekenko, ki bi se ustrezno slinila, ker sme gostiti v studiu njegovo veličanstvo? In mu zastavljati sikofantska vprašanja v stilu odobravajočih in občudujočih paranormalnežev kot Biščak, Jančič, Tomašič, Požar?
Posameznik, ki se piše Janša, lahko zmaga v vojni z mediji. On seveda ne bo imel nič od tega, ker bo ta zmaga Pirova. Od zmage bodo imeli nekaj mrhovinarji. Razdelili si bodo plen. Janša jim ga bo rade volje prepustil. On tega ne rabi. Za njega bo največja nagrada, da se bo nekdo pred kamero z njim strinjal.