Gre za mučne stvari, ki pa imajo zaradi restriktivne zakonodaje in dvoumno moralističnih medijev in njihovih čudaških profesionalnih standardov tudi cinično, skoraj smešno plat.

Čeprav sta (bila) človeka tako rekoč non-stop na tapeti — prvi te dni, drugi pa pred kakim letom —, imeni Robert Kerštajn in Matevž Prešeren večini Slovencev ne povesta in ne pomenita nič. Ti dve imeni sta prepovedani. Neizgovorljivi. Ne sme se ju poimensko omenjati. Ker sta domnevna spolna predatorja. Prvi šele razkrit in v preiskavi, drugi pa že tudi kazensko ovaden.

Cinično je to zato, ker imen razkritih, osumljenih, ovadenih domnevnih storilcev kaznivih dejanj — tudi in zlasti spolnih deliktov — ne objavljajo iz iste ali vsaj iz podobne uvidevnosti, kot ne objavljajo imen njihovih žrtev. Ker pravica do zasebnosti. Spolni predator je deležen istega tretmaja kot žrtev spolnega nasilja.

Kaj vemo in česa ne smemo

Cela Slovenija se zgraža nad početjem teh dveh moških, mediji pa pri tem skrbijo — v isti sapi, kot z davkom na dodano vrednost zgražanja o tem poročajo —, da jima ne bi bilo preveč neprijetno, da ju omenjajo z imenom in priimkom.

Smešno pa je to zato, ker po drugi strani smemo o teh dveh ljudeh iz medijev izvedeti (skoraj) vse druge, za identifikacijo bistvene osebne podatke.

Smemo vedeti, da je ta aktualnejši predator osnovnošolski ravnatelj in na kateri šoli je ravnatelj. Smemo vedeti, da je bil športnik in v katerem športu je tekmoval. Smemo vedeti, da je bil prej učitelj športne vzgoje. Smemo vedeti, da je tudi trener in predsednik enega od teh panožnih klubov.

Vse to smemo vedeti — imena in priimka pa ne.

Tudi za drugega smemo vedeti, da je športni trener oz. vaditelj. Smemo vedeti, v katerem športu se udejstvuje in v katerem klubu je učil deklice dotičnih veščin. Imena in priimka pa ne smemo vedeti.

Nekaj klikov stran

No, imeni in priimka obeh so samo nekaj klikov stran. Našel sem jih v minuti ali dveh. Niso bili objavljeni samo na družbenih omrežjih, temveč tudi v medijih. V manj resnih, seveda. V tistih, ki jih profesionalci imajo za nižje organizme. (Kar žal včasih res so.) Zato so te medijske skrivalnice še tem bolj smešne.

Policijska sporočila za javnost, zasebnostna in pravosodna zakonodaja, medijski profesionalni standardi in oficielni, četudi nenapisani informacijski bonton so daleč za časom in mentaliteto. Tisti, ki jih imena in priimki zanimajo, se lahko z levo roko znajdejo po svoje. In se tudi morajo, če to res hočejo izvedeti.

Mediji se obnašajo, kot da se pri medijski konzumaciji nič ne dogaja. Kot da se nič ni zgodilo. Kot da ni prišlo do opolnomočenja vsakega posameznika. Mimo medijev. (Z vsemi negativnimi stranskimi posledicami, seveda.) Kot da jim ni jasno, da lahko javnost pride do določenih informacij brez njih.

Toda mediji kljub temu vztrajajo, da se je pri občutljivih zadevah treba zavestno odreči objavi. Ker se nečesa ne spodobi povedati. Ker javnost ne sme vedeti. Ker je kao nič ne briga. In ker je dirty.

Saj nič ne rečem. Določene informacije so morda res neobjavljive. Katere, ne vem(o) — toda razkritja ali suma spolne zlorabe z imenom in priimkom zagotovo ni med njimi. 

Postrezite si pri drugih virih

In kar je še dodatna nerodnost in nesramnost: z neobjavo tega, kar ljudi zanima, mediji v bistvu sporočajo svoji izgubljajoči se publiki, naj se kar znajde po svoje. Saj informacija ni daleč. Postrezite si pri virih, ki jih objavljanje imen in priimkov osumljenih ali ovadenih (za spolne delikte) ne moti. Pri tistih, seveda, ki jih zamolčevalni mediji sami vidijo kot poklicu nedorasle.

Ta samovšečnost, da svojemu moralnemu zadoščenju na ljubo mediji ne objavljajo tega, kar je na dosegu roke za vogalom, se mi zdi ošabna in retardirana. In sploh ni videti, da bi bili mediji v bližnji ali daljni prihodnosti pripravljeni revidirati smisel te ponosno preklaste in omalovažujoče drže.

Ironija

Na žalost pa je zraven tudi ironija. Ironično je, da ime in priimek v teh dveh primerih ne pomenita praktično nič. Razen minornega dejstva, da je bil prvi od teh dveh moških nekoč član slovenske olimpijske reprezentance — česar se sicer nihče ne spomni —, je njuna imenska identiteta za celovitost informacije povsem nepomembna. Vseeno bi bilo, če bi jima bilo ime Janez Novak in Franci Kosobrinčič. Ali če bi ju mediji omenjali pod izmišljenim imenom. Tako kot včasih omenjajo žrtve, zlasti pričevanja žrtev spolnega nasilja. (Ah, ne. To bi bilo pa res preveč cinično.)

A dejstvo je, da je informacija brez imena in priimka vpletenega pomanjkljiva. In sumljiva.

Dotični predatorji

Dotični predatorji so brez imena in priimka zato, ker tudi njim pripada pravica do zasebnosti. Naj jih še tako pomanjkljivo informirana javnost še tako obsoja — mislim vnaprej, čez palec in na pamet —, tudi oni so ljudje, ki jim tako kot vsem drugim pripadajo državljanske pravice. Vsaj dokler niso v uradnem (pred)kazenskem postopku ali celo pravnomočno obsojeni.

A ta zlagana, polovična anonimiziranost nima prav nobene zveze z njihovimi človekovimi pravicami. Če gre za kaznivo dejanje — še posebej, če gre za tista iz 19. poglavja Kazenskega zakonika —, potem hočemo vedeti, kdo je to storil.

Res je, da bo človek načeloma še dolgo nedolžen. Until proven guilty. Toda sodobnemu informacijskemu občestvu se ne ljubi tako dolgo čakati. Sodobno informacijsko občestvo nima potrpljenja. Predvsem pa nima razumevanja za to predpotopno skrb za zasebnost domnevnih storilcev (in njihovih bližnjih).

Kdo, kdaj, kje, zakaj, kako

Zagovorniki neizdajanja identitet osumljencev se sklicujejo tudi na to, da bi se lahko izkazalo, da očitanega kaznivega dejanja ti niso storili. To je lari-fari. Po tej logiki ne bi smeli omenjati osumljenčevega imena vse do dokončno pravnomočne oprostilne sodbe. Česar pa seveda ne delajo.

Zadeva je po moralni zdravi pameti naslednja:

Če žrtev ali nekdo v imenu žrtve nekoga obtoži ali prijavi, da je storil recimo spolni delikt, potem je to novica. Takoj. Ni treba čakati na sprožitev postopka.

Če pa nekdo po krivem obdolži nekoga za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, dobrega imena in časti domnevnega storilca ne bo rešilo to, da nam bodo mediji zamolčali njegovo ime in priimek. Ker tudi to je novica. Novica je, da kaznivo dejanje zanika. (Kar ni isto, kot da ga taji.) Tega ne vemo. In tudi to, da nečesa ne vemo — ali da smo v dvomih —, je novica. Vse je novica. In vsaka novica o kaznivem dejanju ima in priimek. Kdo, kdaj, kje, zakaj, kako.

Sprenevedanje

Sam sem med zadnjimi, ki bi kazal razumevanje do tabloidnega tračarjenja in denunciranja, kaj šele obrekovanja. Tudi na privatnem nivoju, ne samo poklicnem. Niti nimam razumevanja za vseljudsko obsojanje različnih kaznivih dejanj, s spolnimi delikti vred. Ljudje to danes tako radi delajo, kot da bi se bali, da jih bo kdo obtožil, da podpirajo storilce ali relativizirajo dejanje sámo. (No, dandanes se res zna tudi to zgoditi.)

Pa vendar bi že bil čas za update te s časom skregane zakonodaje in javno etabliranih, četudi nenapisanih medijskih navad. In ker so slovenski zakonodajalci znani po svoji neekspeditivnosti, lahko pobudo za to sprožijo kvečjemu mediji sami. Ne pa da se še naprej sprenevedajo.