Če nič drugega, si aktualna vladna koalicija zasluži posebno priznanje za neprepirljivost in neprivoščljivost. Med seboj, seveda. Med Gibanjem Svoboda, Socialnimi demokrati in Levico je bilo v teh treh letih že nič koliko primerov nestrinjanja, celo diametralno nasprotnih mnenj in ravnanj, pa tudi internih šlamastik v posameznih strankah. Pa nič. Zadevo jim je vedno uspelo zgladiti in narediti nepomembno. Vpleteni zavezniki so vljudno privzdignili obrvi in v mejah normale pokritizirali partnerje ali se od nečesa distancirali. Zadržano, konstruktivno, odkrito in civilizirano. Nobenih verbalnih, vodstvenih ekscesov, groženj, negotovosti, napetosti.

Živi zgled demokracije

Koalicija pri tem nikoli ne pozabi omeniti, da je živi zgled demokracije in da njihova enotnost ne pomeni, da morajo vsi misliti kot eden. Za razliko od skreganih, četudi bolj enih in istih desničarjev. Mogoče res. Čeprav je tudi res, da se polbratom v orožju ne splača misliti preveč različno. Kaj šele, da bi se mnenjsko in operativno razhajali do te mere, da bi se nazadnje res razšli. Tudi zato ne, ker se nihče ne bi predčasno odpovedal dobri plači. Zato tudi ne nasedajo na razdiralne opozicijske provokacije. Koaliciji je jasno, da je skupaj močnejša in da močnejša tudi mora ostati — vsaj navzven — do konca mandata oz. do volitev. Potem pa bo, kar bo.

Mojstri downplayinga

Ta spravljivost in potrpežljivost pa ni samo stvar strankarske in medstrankarske discipline — in žalibog poslanskega oportunizma —, ampak tudi politične komunikacije. V tem smislu koalicija zelo-zelo štrli iz slovenskega povprečja. Slovensko povprečje je namreč delati iz muhe slona, iz zlate ribice soundbite piranjo in iz neduhovite veseloigre antično tragedijo. Proti temu niti sami niso imuni — zlasti ne Gibanje Svoboda in Levica —, vendar se v medsebojno konfliktnih situacijah znajo zbrati in zadržati. Kadar je treba, so mojstri downplayinga.

To po mojem dobro vpliva na politično vzdušje. Pomirjujoče predvsem nanje, da ne bo pomote, deloma pa tudi na volilce. Vsaj na tiste, ki so jih že in bi jih morda spet volili. Upoštevajmo, da prevladujoče protivladno javno mnenje uglašujejo najglasnejši in najpopadljivejši. Torej stekli psi desnice in salonski pudli levice. Vsem ostalim — naveličanim prepiranja — pa mora biti všeč navidezna brezbrižnost, kot da se nič ne dogaja. To so tisti, ki so tiho. Za katere glasni in popadljivi mislijo, da jih sploh ni.

Armadica

Zadnji tak primer soglasnih nesoglasij v koaliciji je predvideno povečanje obrambnih izdatkov že letos na dva procenta BDP, v naslednjih petih letih pa postopoma na tri. Levica je dosledno pacifistično, vendar naivno pričakovala, da bo tudi ona kot juniorska koalicijska partnerica z referendumom — sicer “samo” posvetovalnim — konstruktivno zajebavala trdo jedro vlade in njeno državnozborsko podporno ekspozituro. Tako kot to dela ponavadi SDS, ki je sicer podprla Levičin predlog. (Kar je bil na vsak način vic dneva, tedna, meseca.)

A iz tega ni bilo nič, ker je s postopkovnim manevrom posegla vmes predsednica parlamenta in idejo referenduma zavrnila oz. preložila — in tako je bila resolucija o maničnem oboroževanju sprejeta.

Nestrinjanje Levice z od zunaj zaukazano militarizacijo je bil res mejno — pa vendar se tudi tokrat ni v vladi zgodilo nič destabilizirajočega. Najbrž je celo Levici sami bilo jasno, da se bori z mlini na veter, tako da so se hitro sprijaznili z usodo.

O tem, ali se je smiselno do zob oborožiti — in še posebej, ali je to smiselno za takšno armadico, kot je slovenska —, pa bo seveda treba še in še razpravljati. Ali vsaj ugotavljati, kako in zakaj lahko (nekateri) golobi zamenjajo perje in postanejo jastrebi.