Thomas Jefferson se je rodil 13. aprila 1743. Je glavni avtor ameriške Deklaracije neodvisnosti in eden founding fathersov Združenih držav Amerike. Med letoma 1801 in 1809 je bil ameriški predsednik, tretji po vrsti.

Vse to so dobro znana dejstva, vklesana v kamen oz. v Mount Rushmore. Tu pa je še osebna zgodovina Thomasa Jeffersona, ki je prav tako zanimiva.

Njegov oče je bil lastnik plantaže. Imel je deset otrok in tudi tu je bil Thomas tretji po vrsti. Podedoval je konkreten kos zemlje in čeprav se je njegova kariera po študiju začela v odvetniški pisarni, je célo življenje ostal tudi (vele)posestnik. Kot lastnik plantaže je bil Thomas Jefferson kmetovalec in poslovnež. (Kmetijsko posestvo ni podjetje v dobesednem pomenu, toda princip je isti.) Tretji predsednik ZDA je zrasel iz zemlje kot potomec podjetniškega duha.

Popotnica

Seveda Jefferson ni edini primer človeka, ki ga je pot iz posla vodila v politiko in ki je v njej pustil konkretno sled. Pojav tudi ni samo stvar preteklosti. Vse prej kot to. Tudi na naši rodni grudi je še kako aktualen. Veliko pomembnih političnih položajev pri nas namreč zasedajo (bivši) poslovneži.

Verjetno nam najprej padejo v oči trije: predsednik vlade ter ljubljanski in mariborski župan. Pri vseh treh je bila uspešna poslovna kariera glavna popotnica, s katero so stopili na politični parket. Ljudem, ki se izkažejo v poslu, volilke in volilci zaupamo. Če dobro furaš firmo, boš menda ja znal furati tudi državo ali vsaj mesto.

Pa vendar se zdi osebnost Thomasa Jeffersona drugačna od naših v poslu prekaljenih političnih figur.

Violinist za dobro vago

Najprej nasplošno: v zgodovinski perspektivi nas hitro zanese v primerjavo med kapitalisti starega kova in novodobnimi menedžerji — pri čemer prve radi idealiziramo. Do določene mere je ta sentiment razumljiv. Sodobni kapitalizem je v svoji povampirjenosti neprimerno bolj perfiden, toda kakršnokoli lepšanje “starih” vendarle ni na mestu. Ker ne pozabimo: na plantaži Thomasa Jeffersona so garali sužnji.

Toda ko beremo Jeffersonovo biografijo, iz nje kljub vsemu seva dimenzija, ki je v življenjepisih naših vodij pogrešamo. Tak je vsaj občutek.

Thomas Jefferson je bil poslovnež — a ne samo poslovnež. Seznam njegov “delovnih nalog” oz. znanj in področij zanimanja je neverjeten: politični filozof, agronom, vrtnar, arhitekt, etimolog, matematik, kriptograf, paleontolog, pisatelj, odvetnik, izumitelj in violinist. Ja, tudi violinist. Za dobro vago.

V resnici ne vem, kako natančen je bil Jefferson pri spiccatu. Tako kot nimam pojma o dejanski kvaliteti njegovih etimoloških izpeljav in zaključkov. A neizpodbitno dejstvo je, da je šlo za človeka izjemno širokega duha, bogatega znanja in raznolikih interesov.

Spletne enciklopedije nam na to temo ponujajo kratko anekdoto. John F. Kennedy je leta 1962 dobitnike Nobelovih nagrad na sprejemu v Beli hiši bojda pozdravil s temi besedami: “Zdi se mi, da je to najbolj izjemna zbirka talentov in znanja, kar se jih je kadarkoli zbralo v Beli hiši, morda z eno izjemo: ko je Thomas Jefferson večerjal sam.”

Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?

Kakršnakoli primerjava med Jeffersonom in našimi voditelji, ki jih je zaneslo v politiko, je neprimerna in nepoštena. Najprej zato, ker gre za anahronistično mešanje jabolk in hrušk. V drugi vrsti pa zato, ker je bil tretji ameriški predsednik dejansko fascinantna osebnost, ki jih v svetovni zgodovini ne najdemo veliko.

Ampak kljub temu: kako že gre tista stara rečenica? Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?

Nočem ostati samo pri omenjeni premiersko-županski trojki in kogarkoli osebno osirati. Stvar me zanima na načelni ravni.

Odkod ta naša fascinacija nad poslovneži? Odkod ta vera, da bo nekdo, ki uspešno vodi podjetje, uspešno vodil tudi državo?

In ne gre samo za tiste, ki so dejansko prestopili iz poslovnih v politične vrste. Tudi sicer strašno radi sprašujemo mojstre posla za mnenje o političnih, torej javnih zadevah. Nekatere medijske hiše jih skoraj redno vabijo kot komentatorje. Vrhunec je ta šarada dosegla pred leti, ko je cvetober slovenskih gospodarstvenikov v predvolilni oddaji tako rekoč šolal politično vrhuško. Se spomnite Joca in kompanije, ki s prijaznim, a na trenutke strogim nasmeškom razlagajo, kako se stvarem streže?

Trdovratna fascinacija

Da me ne bo zaneslo pregloboko v pisunjenje ad personam. Uspešen biznis je vreden vsega spoštovanja, tudi če gre za igralne avtomate in njihove uporabnike (beri: odvisnike od iger na srečo). Posel je pač posel. Če ga nekdo dobro opravlja, mu moramo to priznati in njegove ali njene uspehe ceniti.

Kaj pa to pove o širini, razgledanosti in — če uporabim skrajno zastarel izraz — modrosti teh ljudi? No, tu je zgodba od primera do primera različna. Obstajajo poslovneži, ki so tudi misleci, izumitelji, arhitekti, matematiki in violinisti. Ja, tudi violinisti, za dobro vago. Obstajajo pa tudi poslovneži, ki so pač poslovneži. So ti v svojih šolah biznisa posrkali tudi državniško modrost?

Mnenja so lahko deljena — toda v vsakem primeru ta naša trdovratna fascinacija nad njimi precej več kot o njih pove o nas samih.