Poslovnež je premagal Profesorja samo za las, toda bilo bi res čudno, če ga ne bi. To je vendar Slovenija. Poslovneži vedno premagajo Profesorje. Kam bi pa prišli, če bi Profesorji premagovali Poslovneže? Še posebej, če gre za položaj predsednika stranke. In še posebej, če gre za novodobno, no, posodobljeno socialnodemokratsko stranko.

Doganje v SD spominja na tisti vic o bordelu, ki je izkazoval slabe poslovne rezultate. Vodstvo je vedelo, da je treba nujno nekaj spremeniti. Zato so ukrepali: zamenjali so postelje.

Zeh-zeh …

Razglasitev rezultatov glasovanja na sobotnem kongresu SD je bila epohalna. Profesor in Poslovnež sta manirlih sedela v prvi vrsti tako, da je bila Diplomatka še zadnjič v središču pozornosti. Glas je po zvočniku žebral število glasov: Profesor 172, Poslovnež 182.

V tistem trenutku se je Diplomatka komaj premagala, da ni planila pokonci kot takrat ob razglasitvi glasovanja na East Riverju, ko je Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Tokrat je z aleluja pogledom samo ošvrknila neko višjo silo, ki ji je uslišala hereditarno željo, in si z obema dlanema zakrila obraz. Da ne bi opazili, da ji ni nerodno pred Profesorjem.

Profesor sam je Diplomatkino navdušenje stoično ignoriral in vljudno zaploskal. Tudi on je vstal in iztegnil desnico mimo nje proti Poslovnežu, da bi mu čestital. Ta pa je že stal in z mešanico naveličanosti in zmagoslavja mahal huronskemu občinstvu za seboj. (Malo prej je še zehal, ampak to razumemo. Ura je bila že polnoč proč.)

Luč v očeh

Profesorjeva iztegnjena roka je čez čas omahnila, kakor je na stopnicah ugasnila luč v Materinih očeh, ko je nehvaležnemu Sinu prinesla skodelico kave. Ni maral zdaj, Poslovnež! Šele ko ga je Nekdo dva stola stran opozoril, da mu poraženi Profesor želi čestitati, se je obrnil nazaj in v drugem poskusu le sprejel čestitko.

Poslovneži imajo več socialnih skilsov kot Profesorji. Ali obratno: intelektualci jih imajo manj kot iznajdljivci. Iznajdljivci nagonsko vejo, da se morajo najprej obrniti nazaj in pomahati svoji bazi v nabito polnih unionskih Stožicah. Četudi je tistih, ki so volili za Poslovneža, samo deset več od onih, ki so volili za Profesorja. Intelektualci pa so nerodni in jim nikoli ni jasno, da so v drugem planu. Ali v tretjem. Za volilno bazo.

Nakar je k Poslovnežu pritekel še Piarovec in profesionalno zavpil: “To, Hanči!”

Tako je Hanči Banči postal predsednik Socialnih demokratov.

Času čas

Po aferi Litijska so si Socialni demokrati vzeli čas in ga izkoristili za to, da so pustili času čas.

Pustiti času čas pomeni, da se delaš, kot da se nič ni zgodilo. Da državljani pozabijo, za kaj točno je šlo. Pustiti času čas je, da si vzameš dva meseca in medtem dramatiziraš dogajanje v stranki. To pa potem primerno ukrivi časovno-prostorski kontinuum volilcev.

Socialni demokrati so takrat napovedali, da se bodo med seboj iskreno pogovorili. Se zazrli vase. Tako je vsaj rekla takrat predsedujoča Diplomatka, če se prav spomnim.

Od teh socialnodemokratskih ponovoletnih zaobljub seveda ni bilo nič. Od krizne konference v začetku februarja do volilnega kongresa to soboto sta minila dobra dva meseca. In edina razlika med SD takrat in SD zdaj je v tem, da so po hitrem postopku izključili priljubljeno Pravosodnico; da je kompromitirani Tajnik odstopil sam; in da je dobromislečo Diplomatko na čelu stranke nadomestil prebrisani Poslovnež — ki se je ves ta času-čas pretvarjal, kot da mu za insajdersko oblast in čast ni mar.

Notranja demokracija

Da so se za položaj predsednika stranke nazadnje potegovali kar štirje kandidati, so nekateri naivno razglašali za dokaz, da v SD obstaja notranja demokracija. Za razliko od recimo SDS.

Lepa tolažba! Da sta se za predsedniški položaj poleg Profesorja in v perfidno zadnjem trenutku še Poslovneža potegovala tudi vedno ambiciozni in vedno znova razočarani Avtmigec in prijazni in bojda pošteni Primorec, pove veliko o tej stranki. Recimo to, da imajo kratko, zelo kratko rezervno klop. Da so brez prepričljivega, kaj šele karizmatičnega leaderja ali dveh, ki bi imponirala še komu drugemu razen plus-minus polovici članstva (če so udeleženci kongresa reprezentativni). Takšna pa seveda nista niti intelektualni Profesor niti izvoljeni Poslovnež.

Se pomnite, tovariši?

Izvoljeni Poslovnež je morda demokrat, zagotovo pa ni zelo socialen demokrat. Kar pa za obstoječa strankarska razmerja ni nujno slabo.

Njegov prihod na čelo SD bo po mojem pospešil diverzifikacijo in posledično konsolidacijo na sredini in levici. Poslovneževi SD bodo postajali vedno bolj podobni Gibanju Svoboda. Svobodnjaki jih bodo nekega dne posrkali vase, kot so po volitvah integrirali SAB in LMŠ. SD bodo vedno manj levi in vedno manj socialni. Pa saj že zdaj niso ne levi ne socialni. Prav nič več, kot se jim zdi oportuno.

Po drugi strani pa bodo Poslovneževi SD tudi vedno manj podobni Levici. Zato bodo tisti njihovi člani, ki bodo hoteli ostati socialni in levi, začeli prestopati v Levico. Ali v kaj tretjega.

Pogreb

Zato za razliko od političnih analitikov ne vidim nič slabega v tem, da je Poslovnež premagal Profesorja. Naravna selekcija je dobra za njega, za stranko pa ne. Stvari grejo po naravni poti. Poslovnež je v danem trenutku the fittest — kar pa še zdaleč ne pomeni nujno, da bo preživela tudi stranka.

Ker če ste slučajno že pozabili, pred petimi leti je nek drug Profesor po neuspehu svoje stranke na evropskih volitvah prepustil položaj Poslovnežu, ta pa jo je potem kot Pogrebnik pripeljal do neslavnega konca.

Se še spomnite te stranke? To se bo to zgodilo tudi SD.