Tudi letos sem se udeležil pohoda pod naslovom Pot ob žici, rekreativno-komemorativnega trekinga po dvaintridesetinpolkilometrski trasi okrog Ljubljane, nekoč znani kot pot spominov in tovarištva (PST).

Maršruta poteka tam, kjer je med okupacijo stala bodeča žica. Takrat še žive priče žice so začele hoditi po obodu ljubljanskega berlinskega zidu ob obletnici zmage že leta 1946, leta 1957 pa je to postala oficielna prireditev v okviru nekega takratnega fizkulturnega festivala. Pozneje so PST opremili s stodvema lično skromnima kamnitima pomnikoma, na vpadnicah pa tudi z za tiste čase modernističnimi kovinskimi jambori. Celotno PST je občina uredila do leta 1985.

Poševne stebre s peterokrako zvezdo na vrhu je dal v navalu zanosa proti vsemu prejšnjemu odstraniti Jože Strgar, prvi župan Ljubljane po osamosvojitvi. Tri od sedmih so pozneje rekonstruirali (na Tržaški, Šmartinski in Litijski).

Letošnji pohod je tako veljal za petinšestdesetega. Kot vedno prvo soboto v maju sem se ga udeležil že petič (2017, 2018, 2019, korona, korona, 2022, 2023). Če se mi bo ljubilo osebno zglasiti z na kontrolnih točkah poštempljanimi kartončki (po vrsti: Vič, Šiška, Bežigrad, Jarše, Polje, Fužine, Golovec, Rudnik, Livada) na sedežu nekega časomerilnega društva, bom za pet osvojenih bronastih kolajn (ki jih dobiš za prehojen cel krog) dobil srebrno. Za deset pa zlato.

Jugonostalgija

Iz omenjenih zgodovinskih pripomb bi nepoučeni, še tem bolj pa zlonamerni lahko sklepali, da gre za neke vrste jugonostalgično, postsocialistično prireditev, preoblečeno v novodobno obsesijo z zdravostjo in fitnesom.

Do neke mere je to res. Kar zadeva ideologijo, si mnogi udeleženci ne morejo kaj, da ne bi vidno in naglas manifestirali svojega političnega in/ali zgodovinskega prepričanja. Z improviziranih šankov z okrepčili, ki jih podjetnejši privatniki postavijo, ponekod odmevajo partizanske pesmi na playback. Mnogi pohodniki nosijo majice s politično bodrilnimi napisi — zelo priljubljen je recimo “VEM KDO JE ZMAGAL” —, mnogi tudi titovke iz JLA ali originalne partizanske triglavke, nekateri tudi mahajo z zastavami.

Ja, seveda. Vemo, kdo je zmagal. Vemo pa tudi, kdo je razglasil Ljubljano za mesto heroj.

NOB-jevski aspekt pohoda je bil na vsak način opaznejši v času Janševe vlade. Letošnja udeležba je bila po številu bojda zelo dobra — po podatkih (so)organizatorja nas je bilo na 65. pohodu 35.396 (32.291 pohodnikov plus 3.105 tekačev, od tega 13.599 vrtičkarjev in šolarjev) —, v političnem smislu pa je bila kljub številčnosti manj eksplicitna kot minula leta.

Tudi desničarji so letos bolj kot ne držali jezik za zobmi glede domnevnega oživljanja zločinske, totalitarne, komunistične tradicije pohoda —, kot sami temu pravijo. Ponavadi namreč ne zamudijo priložnosti za vehementno zgražanje nad tako imenovanimi rekreativnimi dediči komunističnih klavcev in še posebej nad indoktrinacijo uboge dece, ki jih šole že v petek peljejo na PST, da prehodijo vsaj del poti. Letos so ta desni najbrž zato dali mir, ker so bili ravno prezaposleni z objavljanjem fotografij s plastičnimi ali lesenimi puškami oboroženih otrok v partizanskih uniformah, kao posrednih povzročiteljih šolskega streljanja v Beogradu.

Provinča di Lubjana

Zdaj pa še nekaj zgodovine.

Laški okupator Emilio Grazioli si gotovo ni mislil, da bo žična ograja, s katero je med 2. svetovno vojno velel obdati glavno mesto Visokega komisariata Provinče di Lubjana, nekega dne samo še izgovor za razigrano rekreacijo.

S postavitvijo obroča, sestavljenega iz tako imenovanih lahkih fortifikacij — kot strokovno rečejo obramboslovci kombinaciji žične ograje, bunkerjev, utrjenih prehodov, španskih jezdecev, stražnih stolpov, reflektorjev itd. —, so Italijani onemogočali ali vsaj oteževali nekontrolirane in nepooblaščene izhode iz Ljubljane (in tudi prihode vanjo). Prepoved prostega prehajanja je začela veljati 23. februarja 1942, ko so tudi začeli postavljati žične ovire in jih zgradili v nekaj mesecih.

Po italijanski kapitulaciji je žica okrog mesta služila nemškemu okupatorju, za upravljanje z njo pa je bila zadolžena policijsko-paravojaška formacija, bolj znana kot Slovensko domobranstvo. Po osvoboditvi so Ljubljančani do konca maja 1945 fortifikacije odstranili. 

Oseminsedemdeset let pozneje pa se še vedno najdejo ljudje — in to svobodni slovenski državljani, ne kaki dediči fašistov —, ki javno razglašajo, da se je po postavitvi žice “varnost za Slovence v Ljubljani izboljšala” — “za okupatorja pa je bilo mesto že prej razmeroma zelo varno”.

Ah, ja …

Postsocializem po meri človeka

Pohod ob žici je priložnost za pridobivanje (ali obnavljanje) občutka za ljubljanske geografske dimenzije ter za reliefne, urbanistične, zgodovinske in druge mikrolokalne posebnosti. Videti skoraj célo mesto — razen širšega centra, seveda — na enem samem sprehodu je doživetje, ki človeku pove vse o nekdanjem blišču in sedanji bedi industrijskih in trgovskih con, pa tudi o stanovanjski kulturi. In o posrečenih, četudi obrabljenih elementih mesta po meri človeka, kot so temu rekli v najboljših časih socializma.

Ljubljana ima vse, tudi na svojem obodu: od naravnih in krajinskih lepot, arhitekturnih dosežkov, infrastrukturnih pridobitev in zgodovinskih znamenitosti — pa do blokovskih in poslovnih grozovitosti kot posledic urbanistične anarhije ali zanemarjanja.

Meni najljubši odseki PST so del poti čez Golovec; dolgi drevored od vzhodne obvoznice do BTC; čez Žale mimo Gramozne jame za Bežigrad; s Celovške proti Kosezam na Koseški Bayer Leverkusen; in z Viča skozi Murgle na Livado. (Tam vedno štartam in kot standardno neprilagojen človek hodim v nasprotno smer, kot jo MOL kdo ve zakaj predpisuje v smeri urnega kazalca. Res pa je tudi, da sem po tridesetih kilometrih že napol crknjen in ne vem, kako bi zmogel vzpon čez sicer benigni Golovec.)

Gaserji in limke

Kar zadeva urbanizem, se stvari iz leta v leto vidno spreminjajo — in to na slabše, bistveno slabše. Na obrobju mesta še tem bolj. Tam vlada vedno hujša stihija. Zdi se, kot da nepremičninarji iščejo (in najdejo) vsako še nepozidano zaplato zemlje in tam (z)gradijo tako imenovani vila blok. Ali pa vrstne hiše. Ali po novem celo vrstne vila bloke, kaj pa vem — kot recimo od lani do letos sredi travnika v Bizoviku pod Golovcem. Z arhitekturnega stališča so novogradnje praviloma grozne, ne samo slabo umeščene v prostor in kar nekam obrnjene. Logično, da se mesto širi, ampak to je totalno brez koncepta.

Ljubitelji pozitivnih gospodarskih gibanj so verjetno navdušeni, da gradbena operativa doživlja konjunkturo in da se bo stanovanjski trg v Ljubljani cenovno stabiliziral. Morda res. Ampak kaj takega! Ali je zato treba urbanistično in arhitekturno uničiti Ljubljano? In kaj se je zgodilo s poklicem arhitekta, nenazadnje? Jim na faksu še sploh dajo kaj občutka za estetiko? So današnji investitorji tako obsedeni od domnevnih modnih trendov v gradbeništvu in nepremičninarstvu?

Vse te bajte so na zunaj kot današnja mladina, nerazločljivo enako oblečena v stilu gaserjev in limk. Bolj ko zgledajo drago oblečeni, bolj so brezvezni. Videz razkošja in premožnosti, ki prikriva podzavestno skromnost in odsotnost realnih potreb in interesov, kaj šele kvaliete bivanja. Obrobje Ljubljane bo postalo ena sama industrijska cona, pri čemer bo del te brezoblične industrije — ali v resnici novokomponiranega obrtništva — slučajno tudi to, da pač vsakdo na nekem naslovu prebiva in da je nepremičnina registrirana kot stanovanje.

Rezultati

Toliko torej o mojih kampanjskih, pa vendar kao neverjetnih športnih dosežkih, kombiniranih z družbeno-političnimi, socialnimi, arhitekturno-urbanističnimi in okoljskimi opažanji.

Čeprav je PST uradno dolga 32 kilometrov in pol, moj telefon vedno nameri dober kilometer manj. (Morda tudi zato, ker ob postankih dam workout app na pavzo, potem pa se včasih šele po dvesto, tristo metrih spomnim, da ga moram vklopiti nazaj.)  Lani sem recimo dokazano prehodil 31,42 kilometrov (6:55:53 s postanki, 5:54:14 neto, 11:16 na kilometer), letos pa 31,33 kilometrov (7:04:40 s postanki, 6:04:41 neto, 11:38 na kilometer). To ni ne vem kaj, ampak sem kar malo važen, da sem na koncu vsakega pohoda samo malo hin in da že po dnevu ali dveh nimam več musklfibra.