Svet gre res k hudiču. Povsod težave, izzivi, nerešene vsebine, zamude, protesti, nasilje, slabi odnosi … Dobrih novic sploh ni več. Te najdemo samo še v kuharskih receptih. Pa še tam se nespretnim kuharicam in kuharjem lahko kaj zalomi in se sicer dober namen konča s slabo voljo in jezo.

Tudi stanje v Sloveniji ni prav nič bolj optimistično. V nacionalnem loncu nekaj kuhamo — ampak jed je užitna samo za nekatere. Ali pa ji poteče rok trajanja, še preden bi lahko v njej uživali.

Črnogledi, nejevoljni, kritični

Postajamo vse bolj črnogledi, nejevoljni, kritični. Celo stranki Gibanje Svoboda — lani izvoljeni s toliko upanja in podpore — oz. kasneje oblikovani vladi je vox populi januarja pokazal močen padec. Decembra bi Svobodo volilo še 34,1% vprašanih, januarja pa samo še 29,1%. Delo vlade je decembra negativno ocenila dobra četrtina vprašanih, v januarju pa že dobra tretjina. Tudi predsedniku vlade Robertu Golobu je v januarju ocena na lestvici najbolj priljubljenih politikov najbolj padla med vsemi, in sicer z decembrskih 3,37 na 3,03.

Lov je odprt

Lov na višje plače je odprt. Javni sektor se je predramil. Po vladni velikodušnosti do nekaterih poklicev in povišanju minimalne plače, zahteva dvig zase še cela vrsta sindikatov.

Zdi se, da vlada ne vidi dovolj daleč in ne dovolj široko. Kako naj si sicer razložimo parcialno, kupčkarsko vodene pogovore o dvigu plač nekaterim, ne da bi pomislili na možnost, da bodo to precej upravičeno zahtevali tudi drugi. 

Pa ne samo to. Nekateri se niso niti pogajali. Sodniki so predsednika vlade samo spomnili na obljube, pa jim je na občnem zboru sodniškega društva takoj ponudil 600 evrov bruto plače več. »Da pokažemo resnost,« je rekel, »smo se odločili, da bomo s 1. januarjem sprejeli dodatek v vašim plačam.«

S kakšno lahkoto govori premier o 9,1 milijona evrih letno, kolikor bo proračun ta vladna »resnost« stane. Kot da gre za nekaj drobiža napitnine prijaznemu natakarju.

Pa to še ni vse. Vlada je dvignila tudi minimalno plačo, kar je povzročilo dodatno zmedo in popolno porušenje razmerij v obstoječem plačnem sistemu.

Da se razumemo

Ampak da se razumemo: vsakomur privoščim dobro plačo. V družbi, ki je razvita kot naša, ne bi smel nihče imeti tako nizke plače, da ne bi mogel dostojno preživeti meseca. Da mora delavec ali delavka, ki polno dela, hoditi po pakete hrane na Rdeči križ ali Karitas, je nedopustno.

Prav tako mora biti v javnem sektorju vzpostavljen pravičen sistem, ki z višino plače nagradi znanje, odgovornost, pozicijo zaposlenih in jih stimulira k večji učinkovitosti ter dobremu servisu, ki ga od njih pričakujemo.

Ena poteza lahko poruši vse

A to, kar gledamo zadnje dni, pelje v kaos. Pelje v popolno sesutje sistema, ki ga bo težko postaviti nazaj. Nenazadnje so si zdravniki v okviru javnega sektorja že izborili svoj bodoči steber. Kar pomeni, da enotnosti ni več.

In zakaj takšnega stebra ne bi imeli tudi vzgojitelji in učitelji? Povejte en sam razlog, zakaj ne? Nenazadnje jim že od plenic naprej zaupamo otroke, da nam jih čuvajo, vzgajajo, učijo, odkrivajo talente … Vzgojitelji in učitelji so z našimi otroki več, kot se z njimi ukvarjamo starši sami.

Pa vojaki, policisti, gasilci … Nihče ni več pripravljen potrpežljivo čakati na celovito prenovo plačnega sistema. Ker to zanje pomeni nižje plače za vsak mesec čakanja. Zakaj neki bi čakali? Sistema, v katerem bi vsi pravično počakali na spremembe, ni več.

En sam dvig. Ena sama poteza, ki ne upošteva zakonitosti sistema, poruši vse. Sistem je vendar organizirana, urejena celota, narejena z enim samim namenom: doseči skupen cilj. Če mu odvzameš en člen, ne deluje več. Vsaj pravilno ne.

Nedoumljivo. Nepojmljivo. Nerazložljivo.

Spirala zahtev po dvigu plač se iz javnega sektorja zdaj seli še v zasebnega. Dvig minimalne plače za 100 evrov, ki velja kot obveznost tudi za zasebni sektor, nima ustrezne podlage v dvigu dodane vrednosti, ki jo ustvarjamo. Z našo šibko globalno konkurenčnostjo ima slovensko gospodarstvo že danes težave. Kako bomo torej izplačevali tolikšne plače, če ne ustvarimo zadostne razlike v ceni?

Zasebni sektor bo moral zniževati stroške — verjetno tudi na račun manj zaposlenih —, se prestrukturirati, iskati rezerve ter nove trge in nove produkte. Se ukvarjati sam s sabo, namesto s svojo osnovno dejavnostjo. Ob tem pa ga pestijo še visoke cene energije, surovin in slabe gospodarske napovedi.

Javni sektor bo pobral, kar se bo nateklo v skupno blagajno, za razliko pa se bomo kot država zadolževali. Ker smo ekonomija visokega, ekspertnega znanja. 

Nedoumljivo. Nepojmljivo. Nerazložljivo.