Ko politika izgubi sijaj, se pojavi povprečnost. Ta sprva deluje kot kratkotrajna napaka, anomalija, neprijetna epizoda, ki bi jo lahko končal kdo bolj vizionarski, resen in državotvoren. A danes se zdi, da povprečnost pri nas ni več začasni gost, temveč stalna spremljevalka političnega prostora.

Politične elite ni več.

Nekoč smo imeli državnike, danes pa se moramo zadovoljiti z amaterji, ki ne razumejo delovanja države, ali birokrati, ki so pozabili, da so v službi ljudi. Nekoč smo cenili besedno eleganco, danes poslušamo obrabljene, izpraznjene floskule. Nekoč smo pričakovali vizijo, danes pa aplavdiramo všečnim populističnim bombončkom. Povprečnost je normalizirana. Povprečnost je nov standard.

Fasada

Eden najopaznejših simptomov povprečnosti je politična komunikacija. Voditelji — pa če smo jih marali ali ne — so nekoč znali nagovoriti narod. Njihove besede so imele težo. Njihove izjave so ostale zapisane v zgodovino. Danes pa se politiki raje kažejo na Instagramu kot v parlamentu. Politika je postala cirkus, ker jo definira povprečnost.

Politična sporočila so danes sestavljena iz instantnih stavkov, sestavljenih za TikTok, veselice ali žurerske družbe. Ne za državotvorne odločitve. Politiki ne govorijo več zato, da bi gradili prihodnost, ampak zato, da bi preživeli danes. Njihov besednjak je namesto z vsebino nabit s plehko všečnostjo. Kot da komunikacijo načrtujejo v oglaševalski agenciji, ne pa v kabinetu predsednika vlade, ministra, predsednika stranke. Rezultat je zavajajoča fasada, za katero ni ničesar, kar bi vzdržalo resnejšo razpravo.

Improvizacija

Povprečnost se ne konča pri besedah. Vstopila je tudi v samo jedro vladanja. Veliki politiki so nekoč razmišljali v časovnih okvirih desetletij, naši pa danes razmišljajo za nekaj dni naprej in za všečke na Facebooku in Instagramu. Če bo ukrep všečen, je zagotovo dober. Zato bo izveden — četudi bo čez pet let zaradi tega kolapsiral sistem.

Primerov ne manjka. Regulacije so brez pravega učinka, davčne spremembe brez jasnega cilja. Socialni ukrepi ne rešujejo problemov, temveč kupujejo čas ali probleme celo poglabljajo. To ni več upravljanje države, to je improvizacija s kratkim rokom trajanja. Vse skupaj z enim samim ciljem: zdržati do naslednjih volitev, ki so za politike samo še zadnje upanje.

Virus

Trivializacija politike se ne konča pri politikih samih. Povprečnost se razrašča po družbi kot virus. Če predsednik vlade banalizira svoj javni nastop, če svoje osebne dogodke spremeni v populističen šov, potem ljudje izgubijo občutek, da je politika prostor resnosti, dostojanstva in vizije.

Če so voditelji povprečni, povprečnost postane norma. Standard. Če šola uči, da je “dobro” dovolj dobro in čisto v redu, in če vsa družba sporoča, da ni važno, ali nekaj res znaš, ampak to, da se pokažeš, se kriteriji in razmišljanje vseh začnejo prilagajati navzdol. In ko se povprečnost spremeni v kolektivni standard, je zelo težko ponovno dvigniti letvico.

Videz in/ali vsebina

Kako predsednik vlade in drugi vidni politiki oblikujejo svoje javne nastope ali kako trivializirajo lastne zasebne dogodke, se morda zdi nepomembno. A resnica je, da takšne geste postajajo simptom širšega problema. Če voditelj gradi svojo javno podobo na banalnosti, kdo bo potem še resno jemal njegova sporočila o gospodarstvu, energetiki ali mednarodni politiki?

Povprečnost ni samo problem videza. Povprečnost je vsebina. In ta vsebina je nevarna, ker uničuje zaupanje v institucije, slabi demokratični dialog in odpira vrata populistom, ki obljubljajo še bolj prazne bombončke.

Na robu sveta

Problem povprečnosti je tudi v tem, da se ne zdi nevarna. Ni zaskrbljujoča in dramatična kot korupcija ali nasilje. Ni spektakularna kot škandali ali revolucije. Povprečnost je neopazen razkroj, ki je še tem bolj nevaren, ker je vztrajen in tih. Z vsakim kompromisom še bolj znižuje raven. Z vsakim banalnim nastopom še bolj razkraja zaupanje. Z vsakim populističnim ukrepom še bolj spodkopava temelje demokracije in resno politiko.

Če državljani ne bomo terjali odličnosti, nas bo povprečnost dokončno posrkala v svojo greznico. Nekaj mesecev pred volitvami je še čas, da začnemo politike spet meriti po njihovem delu, ne po njihovih šovih. V prihodnosti si ne smemo privoščiti povprečnosti, sicer bomo končali nekje na robu sveta.

Samo volilci lahko naredimo rez.