Prejšnji teden sem gledala predstavo Požigi v ljubljanski Drami. Po spomladanskem ponovnem odprtju sem bila nekajkrat v gledališču, vendar na manjših produkcijah, krajših predstavah, v manjših dvoranah. Bilo je nelagodno, ampak me ni zares dotolklo.
Kadar je bila dvorana polna, je bilo v ljubljanski Drami pred korono 425 gledalcev. Zdaj nas je bilo okoli 60. Ker mora biti med odrom in gledalci šest metrov, so prvi gledalci sedeli šele v osmi vrsti. In ker mora biti med gledalci meter in pol razdalje, je vsaka druga vrsta ne samo prazna, ampak dobesedno odmontirana. In ker mora biti meter in pol razdalje med gledalci tudi po širini, zavzame gledalec, ki pride v gledališče sam, pet sedežev. Svojega — in dva prazna na vsaki strani. Tudi če bi predstavo igrali v globini odra in bi publika lahko sedela od druge vrste naprej — in tudi če bi bilo več gledalcev iz »skupnih gospodinjstev« in »parov« —, še vedno ne bi presegli številke 90.

Štiri ure in tri četrt

V Požigih igra trinajst igralcev. V drami Wajdija Mouawada je dvajset dramskih oseb. Režiserka Nina Rajić Kranjac ni črtala nikogar, je pa nekatere igralce zasedla v več vlogah (in nekatere vloge z več igralci). Mislim si, da ji tega ni narekovala korona, ampak režijski koncept. Tako kot je stvar njenega koncepta, da je večina igralcev večino časa na odru, in to večinoma zelo aktivnih.

Počutiš se privilegiranega

Gledališče je čudež. Čudež, ki se dogaja neglede na število ljudi na odru ali v dvorani. Saj poznate ta občutek, ne? Ko gledaš predstavo (ali poslušaš koncert) in si v nekem trenutku rečeš, moj bog, to se dogaja tukaj in zdaj, pred nami in za nas. Ti živi ljudje so tukaj. Oživili so te besede (ali note), da smo jih lahko doživeli. Ja, počutiš se privilegiranega. Ne toliko socialno in statusno — vem, da obstajajo tudi ljudje, ki si tega ne morejo privoščiti, a za večino umetnost ni nedosegljiva —, ampak preprosto zato, ker veš, da imaš srečo, ker se te je dotaknilo.

Katastrofa

Ko sem gledala Požige, so me preplavljali še drugi občutki. Predvsem ta, da si tega ne zaslužimo. Da nismo vredni. Da nihče ni vreden, da se nekdo tako razdaja zanj.
Saj pravim. Vem, da vložek in učinek nista v razmerju s številom ljudi in da se darovanje dogaja vsakič. Korona me je samo opomnila na to in sem ji za to zares hvaležna. Ampak vseeno: takega daru nismo vredni. Gledalci si ne zaslužimo, da nam igralci toliko dajejo, in igralci si ne zaslužijo, da dajejo tako malo ljudem.
In tudi gledališča nič ne zaslužijo. Inkaso je katastrofalen. Predstavo morajo odigrati šest- ali sedemkrat, da zaslužijo toliko, kot so prej z eno samo ponovitvijo.

Komu bodo vzeli

Spomladi, ko so vsi še tipali in iskali alternative, je Ministrstvo za kulturo priporočilo manjše predstave in izmenjujoče se zasedbe. Nekatera gledališča so temu sledila, a niso zato nič na boljšem. Ob vseh formalnih preprekah, ki jih je umetnosti — in samo umetnosti — postavila država, si ne bi smeli dovoliti, da vpliva tudi na njeno vsebino.
Tega si ne bi smeli dovoliti tudi zato, ker država ne samo omejuje umetnost bolj kot druga področja, ampak jo tudi bolj finančno kaznuje.
Te dni je Francija zaradi izpada zaslužka namenila dodatnih 614 milijonov evrov neposredne pomoči samo muzejem, katedralam in spomenikom. Slovenija pa je kulturi z rebalansom vzela osem milijonov evrov. Ministrstvo za kulturo vztraja, da gre za preusmeritev črpanja kohezijskih sredstev in da gre v resnici samo za dvomilijonski odtegljaj.
Vendar še niso povedali, komu bodo denar vzeli. Umetnost si ne zasluži niti tega.