Poletje, ki se končuje, je zaznamovalo slovenski medijski prostor z razpravami o tako imenovani pravici do odklopa. Pomislekov je mnogo, eden naslavlja celo delovno etiko. Zaposlovalce skrbi učinkovitost in izvedba delovnih procesov. Nekateri se ukvarjajo z izvedljivostjo pravil za celotno gospodarstvo. Videti je, da gre za nejasno in populistično zamisel, ki bi državljane lahko razveselila v dopustniških dneh.

Osebno bi idejo zlahka sprejela, če bi vključevala kaj novega: recimo možnost preživljanja prostega časa, kot dan za rekreacijo, dan za kulturo, dan za prostovoljstvo … — kar bi lahko financirala država oz. davkoplačevalci. Toda ideja odklopa je precej odklopljena. Priznam, da se sama težko odklopim, pa tudi dela, ki jih opravljam, so zelo različna.

Profesor pa lahko

Razumem, da se delavec v prodajalni ali za tekočim trakom lahko in mora odklopiti, saj težko karkoli ureja na daljavo. Intelektualno delo pa to omogoča. Marsikaj je mogoče narediti na prenosniku in tako olajšati življenje sodelavcem (in/ali uporabnikom). Če sama ne bi v času dopusta pregledovala diplomskih in magistrskih del, bi zagotovo mnogim zagrenila življenje ali jim celo onemogočila nadaljevanje študija. Da, delo profesorjev je drugačno. A tudi delo v različnih podjetij je specifično. Bojim se, da je nemogoče zapisati ustrezna pravila v zakonodajo. Vse se začne in konča pri ljudeh, pri njihovi delovni in splošni morali.

Kategorije na papirju

Zamisel o pravico odklopa lahko primerjamo z evidentiranjem delovnega časa. Tudi to po mojem ne prinaša niti več učinkovitosti, niti več svobode, niti več pravic. Kdaj in kako malicati, kako preživljati prosti čas, kako se spoštljivo pogovarjati … — vse to so kategorije, ki na papirju ne pomenijo prav veliko. To so področja, ki definirajo naš odnos do sodelavcev in strank, do delodajalca in dela, do sočloveka. To so kategorije, ki bi jih že zdavnaj morali ponotranjiti. Odklop, evidentiranje delovnega časa, sovražni govor … —  vse to so pravice in področja, ki kažejo, da na tej poti še nismo dovolj utrdili temeljev za sobivanje v skupnostih.

Kaj vse bomo še morali uzakoniti, da bomo družba civiliziranih posameznikov? Videti je, da s takimi paragrafi odpiramo vrata vsem mogočim praksam — torej kaj smemo in česa ne, tako na delovnem mestu kot doma. Videti je, da v tem vse manj civiliziranem svetu manjka zdrava pamet in sočutje.