Zadnje dni ali tedne spremljamo ne najbolj razumljive novice o tako imenovani pravici do odklopa. Starejši delovni ljudje in občani se zbegani sprašujemo: kaj hudiča bi naj to pomenilo?

Če poenostavim: v skladu s spremembami Zakona o delovnih razmerjih nadrejeni od novembra ne bodo več smeli težiti zaposlenim s službenimi obveznostmi izven delovnega časa po telefonu ali mailu brez praktičnih posledic. Ali konkretno (kot berem v eni od slovenskih podružnic enega od uradnih listov globalnega kapitalizma):

“Vsa podjetja morajo do sredine novembra sprejeti interni akt, da izven delovnega časa velja pravica do odklopa, s čimer postane ta zavezujoča, in v njem določiti ukrepe. To ne pomeni, da bo klicanje človeka na dopust, ki bo potem delal eno uro, v primeru višje sile ali izrednih razmer prepovedano. Bo pa moral delodajalec zagotoviti, da [bo] ta ura evidentirana in ovrednotena. Lahko bo [akt] določil tudi sankcije za zaposlene, ki bi sodelavcem kratili pravico do odklopa.”

Tako to razlaga strokovnjakinja za delovno pravo pri GZS.

Samaritanska Levica

Naj še pripomnim, da pravica do odklopa v ZDR-1 sploh ni dobesedno omenjena in da gre v resnici za izraz — “the right to disconnect”, “Recht auf Nichterreichbarkeit”, “droit à la déconnexion” … —, ki ga je uvedla Resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. januarja 2021. V njej najdemo med drugim tole:

“Delodajalci od delavcev ne bi smeli zahtevati, da delajo zunaj delovnega časa. Delodajalci ne bi smeli spodbujati delovne kulture ‘neprekinjene povezanosti’, v kateri imajo delavci, ki se odpovejo pravici do odklopa, očitno prednost pred tistimi, ki tega ne storijo.”

Ministrstvo za delo — torej resor v pristojnosti ministra Mesca oz. samaritanske Levice —, ki to novost uvaja, v bistvu sledi resoluciji (priporočilu) EP.

Ali lahko pravico do odklopa razumemo kot solidarnostno gesto, ki bo prispevala k že tako ali tako bogatemu naboru socialnih, da ne rečem socialističnih delavskih pravic, ki pa jih po drugi strani vedno bolj ogroža neoliberalna prekarnost — ali na kratko: pohlep?

Permanentna povezljivost, dosegljivost

Gre za dobronamerno, toda zmedeno in nejasno pogruntavščino. Dobronamerno zato, ker je perfidno, tako rekoč konsenzualno izkoriščanje — namreč izkoriščanje, ki je izkoriščani sploh ne dojemajo (vsaj ne vedno in ne nujno) kot izkoriščanje — pomemben del današnjih delovnih razmerij. K temu so najbolj perverzno prispevale tehnologije permanentne povezljivosti in dosegljivosti.

Mnogim je super, da so permanentno povezljivi in dosegljivi. Mnogim ne pride na misel niti to, da bi se v prostem času in na dopustu odklopili. Povezljivost in dosegljivost sta namreč neločljivo povezani tudi s prostim časom. Mnogi ne vidijo ločnice med delom in prostim časom, niti tega ne ločujejo. Mnogi se s prostočasnimi aktivnostmi ukvarjajo s podobno, če ne večjo zagnanostjo kot s službenimi obveznostmi. Mnogim sta tudi permanentna povezljivost in dosegljivost neke vrste sprostitev in identitetna samopotrditev.

Zmedeno in nejasno pri tem pa je, da podjetjem zdaj ni jasno, ali bodo morala “fizično in tehnično preprečiti, da bi delavec po koncu delovnega časa dobil elektronsko sporočilo ali telefonski klic”.

To bi bil na vsak način vic leta!

Kako je mogoče?

Kot ste iz ciničnih namigov med vrsticami morda že zaznali, se mi pri vsem skupaj zdi narobe ali vsaj neverjetno še nekaj.

Kako lahko človek, ki nekaj konkretnega dela — pri čemer tega ne more (dobro) narediti sam in drugi ne brez njega — svojim sodelavcem egoistično odreče pomoč, ker v tistem trenutku uživa magari zaslužen počitek ali celo oddih?!

Birokratsko sklicevanje na pravico do regenerativne odsotnosti se meni osebno zdi nekaj nepojmljivega, celo nemoralnega. Delo in prosti čas — poudarjam: oboje! — sta zaradi hitro napredujočih in vedno bolj disruptivnih družbenih in tehničnih, pa tudi razvedrilnih in rekreacijskih sprememb res nekaj drugega kot pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi leti in še več.

Delovna etika

Očitno pa se ni spremenilo samo delo oz. narava dela, temveč se je spremenila tudi delovna etika. Paradoksalno je, da se ljudje — ali morda generacije zanamcev —, ki se niti v prostem času ne znajo ali nočejo odklopiti, hočejo odklopiti prav v primeru, ko gre za delo. Ker strogo vzeto niso v službi in ker jim ta psevdosocialistična pravica pripada. Pravica, da ni mar jim za službo in sodelavce, če slučajno ni pravi čas za to.

To mi je tuje. Kam so šle vse pridne in požrtvovalne rožice?