Novica, da je policija na letališču prestregla sumljivega človeka in ga odpeljala na zaslišanje, spada v kategorijo stvari, ki me ne samo totalno nič ne brigajo, ampak tudi niti malo ne zanimajo. Dramo, ki to ni, bi zlahka spregledal ali ignoriral, vendar je ne morem. Če bi hotel imeti pred tem mir, bi moral živeti kot puščavnik. Ne rečem, da me črna kronika absolutno ne zanima. Moja averzija do takih zadev se začne šele potem, ko mi jih mediji vsilijo kot velevažne informacije.

In zakaj potem o tem sploh pišem?

Nenovica

Odkar imamo družbena omrežja — in medije, ki se obnašajo kot družbena omrežja —, je skoraj vse politično in vse zelo zaskrbljujoče. Vznemirljive so tudi take brezveznosti kot rutinska nepomembnost, ki se je pripetila na letališču.

Nenovica, ki v normalnih, na žalost najbrž nepovratno minulih okoliščinah ne bi zanimala niti najbolj k tračem nagnjenih posameznikov, praviloma dobi pospešek zato, ker ji takoj pripišejo politični pomen. Prestreženi preiskovanec je nekakšen influencer, ki ga bojda vsi poznajo — z Instagrama samega, pa tudi iz črne kronike —, za nameček pa da je povezan z res znanimi političnimi ali parapolitičnimi osebnostmi.

Povezan? Da, če kot povezanost razumemo tudi časovno in faktualno nepovezane, naključne, indirektne stike. Vedno se najde neka povezava. In vsaka taka povezava je obremenjujoča. Če seveda hočemo, da je.

Bruhanje ali zabava

Take neumnosti morda sploh ne bi prišle v javnost, če ne bi bili sredi predvolilnega obdobja. To dejstvo nas še tem bolj sili na informacijsko bruhanje ali pa nas neizmerno zabava. (Za tiste, ki nam je to bodisi poklic ali pa stvar karakterja, je to zelo resna dilema.)

Poglejte si recimo optimistične pozive najvišjih instanc, naj kampanja ostane na dostojnem nivoju, brez podlega domnevanja, podtikanja, zmerjanja in konspiriranja. V zvezi s tem se lahko samo kislo nasmehnemo ob dejstvu, da nihče več nikogar ne jemlje več resno. Poglejte si recimo to zlasti televizijsko in vsesplošno medijsko prizadevnost, da resne razlage političnih programov (nekaterih) pretendentov podlagajo z divertimenti. Da jih ja ne bi jemali preveč resno.

Delitev dela

Nekateri, ki še zmorejo trezno razmišljati, najbrž opažajo to novo delitev medijskega in političnega dela. Na eni strani imamo distribucijo umazanih političnih podrobnosti, na drugi pa domnevno resno ozaveščanje volilne baze. Politiki se po svojih močeh trudijo prepričati volivce, njihovi propagandisti pa skrbijo za najbolj gnusne neumnosti, kar si jih lahko zamislijo. Na eni strani skoraj intelektualno govorijo o spremembah in vrednotah in prihodnosti — in o naši dolžnosti, da nam ne sme biti vseeno za usodo domovine —, na drugi pa smetijo s sicer komplementarnimi trivialnostmi, ki pa nas od tega v resnici odvračajo in silijo v prezir do okolja, v katerem živimo.

Niso vsi isti

Bilo bi krivično, če bi za to obtoževali vse medije in vse politike počez. Niso vsi isti. Na žalost pa smo — z njimi vred tudi mi, prostovoljni in neprostovoljni opazovalci — vsi skupaj v istem dreku. Neglede na to, katero stranišče uporabljamo. Po opravljeni potrebi namreč nihče ni že dolgo za seboj potegnil vode. Pa tudi če jo bi, ti hajzli so itak zamašeni.

Zato se v naše predsobe in na politični parket razlivajo izjave influencerjev in diverzantstvo hekerjev. Zdi se, kot da so umetno inteligenco začeli kao kreativno in koristno uporabljati samo zlonamerneži in idioti brez domišljije. V bistvu je vseeno, kdo je napadel Instagram predsednika vlade. Najsi so bili to boti iz kletnih prostorov na Trstenjakovi ali tisti iz Kremlja, posledice so iste. Edino relevantno vprašanje je, zakaj se predsedniku vlade sploh zdi potrebno objavljati na družbenih omrežjih.

Moralna panika

Moralna panika je pred volitvami še tem bolj vseprisotna. Tako je spet postalo relevantno sicer zgolj tehnično vprašanje, zakaj tisti most wanted spolni predator še ni aretiran. Razpizdene množice na družbenih omrežjih, ki bi take tipe po hitrem postopku kastrirale — ker bi to njihovi sledilci lajkali —, našega malega Epsteina povezujejo s korumpirano elito.

Ker za to v resnici gre. Korumpirana elita je tavtologija. Elita že po definiciji ne more biti nekorumpirana. Je pa tudi nedefinirana. Ali če hočete, fluidna. Elita je lahko kdorkoli, ki po lastni izbiri ali po dekretu mnenjske množice ni del le-te. Ni nujno, da res kaj slabega in groznega počne ali ima. Pokvarjen je v vsakem primeru. Lahko da samo razmišlja po svoje. Drugače kot amorfna gmota. Drugače kot tisti, ki nočejo in nočejo poklicati inštalaterja, ki bi odmašil to greznico.