Pogledal sem si ponedeljkov intervju s predsednico Natašo Pirc Musar na Televiziji Slovenija in pozneje prebral še transkript. Nisem bil šokiran, navdušen pa tudi ne. Po pričakovanjih.

Kakšna predsednica je NPM? Dobri dve leti po inavguraciji se mnenja njenih podložnikov krešejo ali ne krešejo med ekstremoma, ki pa v resnici to nista. Ekstrem je v bistvu samo eden: na eni strani imamo tiste, ki javno razglašajo, da ona ni njihova predsednica in ki jo tako rekoč prezirajo; druga skrajnost (v narekovajih) pa so tisti, ki ji niso nenaklonjeni. To so tisti normalni. Njihov mnenjski minimum je to, da svoje indiferentnosti do Pirc Musarjeve — ali do kogarkoli, ki je že bil ali še bo na tem položaju — ne izražajo preveč naglas ali sploh ne.

Predsednici tudi sam nisem nenaklonjen. Nimam razlogov. Njenemu in mojemu položaju primerno imam samo blagohotne pripombe.

Ni tiho

Predsedničina samodefinirajoča, zdaj že ponarodela fraza je, da za razliko od svojega predhodnika ne bo tiho. In res ni. 

Meni osebno to ni všeč. Tudi v neredkih primerih, ko se kot državljan in privatnik načeloma strinjam z njenim nemolkom ob določenih priložnostih. Toda zakaj bi sploh pričakoval od predsednika ali predsednice, da potrjuje — ali magari spodbija — moja stališča?

Zame idealen head of state — vsaj v državah s takšno ali podobno ureditvijo kot v Sloveniji in vsaj v mnenjskem smislu, kar zadeva izražanje političnih stališč — je model monarha ali državnika (ne nujno direktno izvoljenega, zaradi mene), ki ga vse zanima, vendar ga nič ne briga. Ki se torej ne izraža o aktualističnih družbenih vprašanjih, niti o problemih.

Pahorjev model

Dejstvo je, da se je takemu brezbrižnostnemu modelu pri nas še najbolj približal Pahor — čeprav je v tej poziciji na grozo premnogih osebno, morda celo patološko narcisistično užival.

Tako so recimo državljani nekaj let nazaj malodane zahtevali od Pahorja, da jih podpre pri sesuvanju tedanje vlade. Zakaj? Ker so domnevali, da bi jim predsednikova beseda pomagala pri teh prizadevanjih in da bi se Janša — kot sem takrat napisal — kar usral, če bi tudi Pahor kaj rekel proti njemu, in ubogljivo spakiral.

Tisto je bila sicer drugačna situacija, ki je terjala še več predsedniške preudarnosti. Predsednik je bil naš zadnji garant stabilnosti, zato je bilo pametno od njega, da se ni vtikal v te protestniške zadeve. Njegova beligerentnost bi nas pripeljala v zadnji stadij politikantskega razsula.

Občutek ne vara

Po drugi strani pa predsednica, ki noče biti tiho, zdaj v taistem intervjuju pravi: “Ljudje imajo občutek, da je politika eno samo prerekanje. Tudi zaradi tega slabega odnosa med menoj in predsednikom vlade sva v bistvu na koncu oba — se opravičujem izrazu — na kupu gnoja, kjer se prerekava.”

Eno samo prerekanje? Na kupu gnoja? OMB!

Res je, občutek nas ne vara. Toda k temu zna prispevati tudi Nataša Pirc Musar sama. Ne sicer bistveno, pa vendar. Recimo z vztrajanjem pri tem, da vsaj enkrat na leto nagovori poslance — vključno s tistimi najbolj problematičnimi, ki njeno avtoriteto gladko ignorirajo — in da njene pridige ne bi smela prešpricati niti vlada. Kot ji je dal vedeti celo sam Pahor. Ki mu ni več treba biti tiho. Lahko pa daje nasvete in opozorila.

Vse je mogoče

Ampak ta kup gnoja mi ne gre iz glave. Ali je pri nas res vse mogoče? Si lahko celo najvišji državnik vse privošči? Bi morali ceniti to sproščenost in domnevno odkritosrčnost? Si predstavljate, da bi Karel III. javno rekel — v intervjuju, ki ga seveda nikoli ne dá —, da se s Starmerjem prerekata na kupu gnoja? Ali Steinmeier, da se s Scholzem prerekata na kupu gnoja?

Aja, seveda ne. V britanski ali angleški in v nemški kulturi ne poznajo tega gnojnega pregovora. Poznajo pa državniško kulturo. Da določene stvari ostanejo za zaprtimi vrati. Tudi nasveti in opozorila, ki jih tisti formalno nad njim lahko naslovi na predsednika vlade. Pri nas pa mora predsednik vse povedati. Res pa je, da moramo — ali vsaj hočemo — tudi državljani vse vedeti.

Politična kultura

No, ne samo v Sloveniji. To je zdaj svetovni trend. To je ta populistična plima. Smo pa lahko zadovoljni, da slovenska predsednica ne gobezda tako naglas in tako nekultivirano kot hrvaški, srbski in še kateri predsednik.

Glede na to, da je NPM predsednica slovenskih državljanov, je teoretično nemogoče, da bi bila predsednica vseh državljanov. To je zaenkrat nedosegljivo. Mislim pa, da bi nekega dne ta ideal lahko dosegli, če bi predsedniki imeli manj povedati — predvsem manj nepotrebnega — in če bi to postalo del politične kulture.