Da morajo tisti, ki so doktorirali v tujini, pri podpisovanju z »dr. [te in te vede ali znanosti]« obvezno — po 19. členu ZVPI — navesti »državo izvora naziva«, je bizarnost, ki dokazuje, da se v slovenski velecenjeni družbi znanja imamo za intelektualno samozadostne ali celo namišljeno večvredne.
In to ni bizarnost samo v primeru, če si predsednica države. Je pa res, da se za to anomalijo nihče ni zmenil, dokler je ni na svoji koži izkusila Nataša Pirc Musar — ki je doktorirala v Avstriji in bi se uradno morala podpisovati kot »[NPM], dr. iur., Republika Avstrija« — in na to opozorila iz protokolarnih razlogov. Ker v njenem primeru to res izpade še tem bolj bizarno.
Dr. iur. vs PhD
Ne veliko manj čudno pa je tudi, da ji zdaj mnogi očitajo, da se — vsaj za neuradno rabo — kljubovalno podpisuje »dr. [NPM]«, in jo opozarjajo, da je s tem v oglobljivem prekršku.
Postati avstrijski »dr. iur.« seveda ni isto kot postati slovenski »doktor pravnih znanosti«. V Avstriji je malo lažje. Najbrž. Ker le zakaj bi šel Slovenec delat doktorat iz prava na Dunaj, če ne bi tam z manj truda doktoriral kot pa v Ljubljani ali Mariboru?
Titularni očitarji, da tako rečem, predsednici naprej mečejo domnevno neupravičeni »dr.« morda tudi zato, ker se od nekod spomnijo — morda iz avstro-ogrskih časov —, da je nekoč bilo tako, da si z diplomo (avstrijske) pravne fakultete avtomatsko pridobil naziv »dr. (iur.)«.
Pravila navajanja v tujini opravljenih doktoratov so socialni pripomoček — ali marketinški trik, če hočete — za odpravljanje užaljenosti tistih, ki na domačih univerzah niso pridobili enako visoke in enako ugledne tretje stopnje visokošolske izobrazbe. Ali je sploh niso.
DDR
Kakšen snob tipa BMZ bi se seveda zgražal, da se pravnica — pa še ženska za nameček — podpisuje kot doktorica, ne da bi doktorirala na Harvardu. Ampak whatever: če njena disertacija ni plagiat in doktorska listina ne ponarejena, potem ji nimamo česa očitati. Tudi če ji je bilo na Dunaju malo lažje kot v Ljubljani (ali na Harvardu). Le zakaj bi v takih primerih držali z birokrati, ki so si izmislili (in potrdili) Zakon o vrednotenju in priznavanju izobraževanja?
Zdaj sem se (ne čisto off-topic) spomnil, da so nekateri visokošolski učitelji na mariborskem VEKŠ-u v 60. letih hodili delat doktorate v Vzhodni Berlin.
Foter the hard way
Ampak ne moj oče. On se je odločil, da bo doktoriral the hard way. Na ljubljanski Ekonomski fakulteti. (Diplomiral je na zagrebški, ker leta 1945, ko se je vpisal, ljubljanske še ni bilo, pa itak je s starši in bratom in sestrami živel v Brežicah in mu je bil Zagreb bliže.)
No, iz poznejšega tračarjenja odraslih vem — ko je oče doktoriral, sem bil šele prvošolček —, da je ost-berlinski doktorat vsaj v mariborskih univerzitetnih krogih (če že ne po celem mestu) veljal za nekakšno bližnjico do titule.
O strokovnosti ne bom sodil, ker ne morem. Doktorirali so resda na Humboldtovi univerzi, ki pa je takrat veljala za SED-Parteischule. Sicer pa danes to lahko povem, ker so DDR doktorji z VEKŠ-a že zdavnaj pokojni ali vsaj globoko, globoko v pokoju.
Da morajo tisti, ki so doktorirali v tujini, pri podpisovanju z »dr. [te in te vede ali znanosti]« obvezno navesti »državo izvora naziva«, je bizarnost, ki dokazuje, da se imamo v slovenski velecenjeni družbi znanja za intelektualno samozadostne ali celo namišljeno večvredne.
To ni naša stvar
Znanstveni nazivi pa imajo tudi socialne, prestižnostne implikacije. Sam dolgo nisem razumel, zakaj se nekateri celo na vratih stanovanja in zvoncih postavljajo s tem, da so »dr.«
Ampak recimo, da sem danes tolerantnejši do tega. Kmalu po diplomi sem vpisal magistrski študij, vendar nisem niti začel, ker se mi — že v službi — ni dalo več študirati.
Danes mi je žal. Če bi magistriral, bi ziher tudi doktoriral.
Hočem reči, da je znanstveni naziv dober za človekovo samorealizacijo in da nimamo razloga, da bi komurkoli zamerili, če se z nazivom tako ali drugače ponaša. Ima razlog in pravico in to ni naša stvar. (Pa itak je ponavadi zraven tudi fovšija.) Doktorat človeku osebnostno, identitetnostno koristi. Ali mu koristi tudi karierno in materialno — in ali to koristi tudi družbi —, pa je seveda drugo vprašanje.
»Gospa doktor« pri Ilichu
Če sem že omenil očeta, pa naj omenim še mamo.
Pri Ilichu je v starih časih delala gospa Štefančič. Če sva šla z mamo v mesto, sva ponavadi šla tudi k Ilichu. (Slaščičarni, odprti leta 1909, današnja mladina reče »Ilić«. Upam, da v šali in ne iz nevednosti.)
No, gospa Štefančič je očitno vedela, kdo je moj oče in kaj dela — in ker je bila slaščičarka ali prodajalka stare šole, se ji je zdelo, da se tudi mojo mamo spodobi naslavljati kot »gospo doktor«. (V moški obliki, seveda.)
Moji mami to ni bilo všeč in ji je to tudi povedala. Ampak gospa Štefančič jo je vedno znova in znova pozdravljala kot »gospo doktor«. Mama pa vedno bolj v zadregi, češ, ne, prosim, lahko s tem nehate, ker da bo kdo slučajno mislil, da se važi z doktoratom svojega soproga. To seveda ne bi bilo nemogoče. In še dobro, da zato nisva nehala hoditi k Ilichu.
Doktorat na družbenem displeju
Back to NPM.
Slovenija je po mojem še vedno do te mere zahojena, da na ženske z doktoratom gleda — vsaj folk, kot se takim lepše reče — kot na nekakšne intelektualne sufražetke. Še posebej na tiste z doktoratom na družbenem displeju. In da emancipirani tlačani opozarjajo predsednico, da bo plačala globo zaradi netočnega predstavljanja s titulo, dokazuje, kak narobe svet je ta Slovenija.
Da je Slovenija narobe svet, pa v bistvu dokazuje tudi to, da na neživljenjskost birokratske prakse opozarja ena od največjih slovenskih birokratinj (m/ž) ever. In to šele zdaj, ko je izkusila na svoji koži. Ko je postala predsednica. Ker če si ena navadna »gospa doktor« — prava, mislim, ne tako kot moja mama —, potem podpisovanje z obvezno navedbo »države izvora naziva« ni tako moteče.
Kar zadeva socialo in prestiž, ki ga prinaša izobrazba, pa se mi še zgovornejši slovenski fenomen zdi epidemija magistrskega študija. Včasih se mi zdi, da je v Sloveniji več magistrov in magister kot ljudi z visokošolsko izobrazbo.
Marketinški trik
Predstavljam si, da so znanstveni nazivi pomemben in v nulo izdelan in niansiran marketinški, da ne rečem poblagovljeni, komodificirani del izobraževalne industrije.
Republika Slovenija — ki sicer nima najstarejših, najuglednejših in najbolj tržno zanimivih univerz na svetu (ni pa niti na repu) — se tej globalni industriji uspešno upira z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja.
Pravila navajanja v tujini opravljenih doktorskih nazivov so v bistvu socialni pripomoček — ali marketinški trik, če hočete — za odpravljanje užaljenosti tistih, ki na domačih univerzah niso pridobili enako visoke in enako ugledne tretje stopnje visokošolske izobrazbe. Ali je sploh niso.
Magistri in magistre
Kar zadeva socialo in prestiž, ki ga prinaša izobrazba, pa se mi še zgovornejši slovenski fenomen zdi epidemija magistrskega študija in magistrskih nazivov. Včasih se mi zdi, da je v Sloveniji več magistrov in magister kot ljudi z visokošolsko izobrazbo.Mag.si seveda niso nič novega. Razpasli so se že klar nekaj časa nazaj med ljudmi, ki so se vpisali na študij še pred bolonjskim sistemom, magistrirali pa šele pozneje. Ker je bilo lažje kot nekoč. Tako kot je dandanes lažje doktorirati kot nekoč. Zato me prav nič ne moti, če je NPM »gospa doktor« — brez »Republike Avstrije«. Tudi če je tam mogoče bolj na easy doktorirala. Ker ko si predsednica, delaj tako, kot delajo državljanke.