Nenehno kritiziranje lastnega naroda me počasi postavlja v položaj, da se počutim kot sovražnica Slovenk in Slovencev. Pa nisem. Daleč od tega. Slovenija je moja domovina. Imam jo neizmerno rada. Želim si, da bi bili vsi srečni in uspešni. Celo moža sem pripeljala sem, ker mu želim samo najbolje.

Želim pa si tudi, da bi nekatere naše lastnosti izzvenele, se izgubile iz nacionalnega karakterja, druge pa okrepile. Ker ob tem, kar se v Sloveniji dogaja, imam občutek, da smo dežela majhnih ljudi. Ljudi brez ambicij, brez pokončnosti, brez samozavesti — pa z veliko nevoščljivosti. In privoščljivosti, da drugim ja ne bi uspelo.

Pogosto se zdi, da smo žleht. Predvsem pa smo — kar potrjujejo tudi raziskave — izgubili vsakršno spoštovanje do institucij in nosilcev ključnih nalog.

Kaj se je izcimilo

Recimo to s pismom predsednice republike. Iz njenega urada so že novembra poslali na Ministrstvo za javno upravo predlog ureditve dodatkov k plačam funkcionarjev v državnih organih. Po tem predlogu bi javnim uslužbencem in funkcionarjem pripadal dodatek za delovno dobo, specializacijo (če ta ni pogoj za zasedbo delovnega mesta), dvojezičnost, manj ugodne delovne pogoje, nevarnost in posebne obremenitve ter delo v manj ugodnem času.

Iz tega dopisa se je po nekaj tednih izcimilo izživljanje medijev. Ti so vsi po vrsti trdili, da si predsednica na ta način želi zvišati plačo. Nekateri so celo pisali, da je s tem pismom direktno izrazila nezadovoljstvo s svojo plačo. Zadeva je prišla celo v hrvaške medije.

Mimogrede: predsednica države je uvrščena v 65. plačilni razred z bruto plačo približno 5600 evrov. Ni treba posebej poudarjati, da gre za eno od najnižjih predsedniških plač v EU. Kaj šele, če to primerjamo s plačami domačih managerjev.

Nacionalna skromnost

Zaslužki naših političnih voditeljev morajo biti po slovensko majhni. Skromni. Ker morajo odražati našo nacionalno skromnost, enakost, povprečnost. Pri nas nočemo makovih cvetov, ki na polju maka štrlijo nad ostale. Zato država tudi noče rezidence za predsednike ali predsednico republike, kaj šele kakšnega spodobnega letala, ki ne bi bilo nenehno v popravilu. 

Kar zadeva bogastvo, naš razum in srce častita samo domače športnike. Ker oni so si to prigarali. Vsi drugi — gospodarstveniki, podjetniki, politiki … — pa prigoljufali. Ljubezen do športnikov se ne ohladi niti ob dejstvu, da najbogatejši med njimi niti niso več davčni zavezanci v Sloveniji. Davčne olajšave oz. tako imenovana davčna optimizacija je za nekatere dovoljena in sprejemljiva, za druge pač ne. Tako razmišljamo pri nas.

Kdo bo koga

Še posebej slovensko pa je pri tem pismu bilo to, da je prišlo v javnost prav na dan predsedničinega govora v parlamentu. V sredo, 13. decembra. Ne pa že 24. novembra ali kak dan pozneje, ko bi se nekomu na ministrstvu, ki je kuverto odprl in predal ministru, razvezal jezik na zaupnem pogovoru z novinarjem. Niti ministru samemu, ki ga je verjetno nejevoljen prebral kakšen dan kasneje. 

Na medijsko reakcijo je bilo treba počakati najmanj dva tedna ali še kak dan več. In glej ga zlomka: datum se je ujemal s predsedničinim prvim letnim nagovorom poslancev. Z dnevom, ko v zvezi s predsednico nič ne bi smelo biti pomembnejše kot sporočila njenega nagovora.

Naključje ali dobro zrežirana igra? Igre lakote po slovensko. Kdo bo koga. Kdo je lahko zmagovalec.

Vodja službe

Naša predsednica države opravlja enake naloge kot vsi drugi predsedniki parlamentarnih demokracij. Vsaj v EU. Plačo pa ima enako kot vodja službe v enem od večjih podjetij v državni lasti. Je izjemno aktivna tako v domači politiki kot na mednarodni ravni. Obljubo, da ne bo tiho, dosledno spoštuje. Drži se svojega predvolilnega programa, odpira teme, ki bi jih v normalnih političnih okoliščinah morali reševati drugi.

Tisti, ki jo poznamo bolje od povprečnega državljana, tudi dobro vemo, da je v svojih sporočilih neposredna in odkrita in da se ne spreneveda in ne okoliši. Osebne želje po višji plači ne bi nikoli skrila za dopisno priporočilo, s katerim je poskušala opozoriti na neenakost funkcionarjev pri nekaterih kriterijih nagrajevanja.

Na krilih pogroma

Na krilih medijskega pogroma, ki je predsedničino pismo kolektivno definiralo kot osebno željo po višji plači, se je iz ljudi oglasilo najslabše, kar premoremo. Sovraštvo, zloba, laži, zmerljivke, obračanje dejstev, nizkotnost izrazoslovja — kar vse premorejo samo najbolj ubogi v glavi in na duši. To je bil bruh, v katerega so se vključevali tudi ljudje, ki bi jim pripisali razsodnost, razum, trezno presojo in primeren odnos.

Vse to je bilo brez kančka spoštovanja do institucije predsednika oz. predsednice republike. Brez pravih informacij in brez objektivne, profesionalne medijske osnove. 

Slabo se nam piše. V slovenskih igrah lakote ne bo zmagovalca. 

Ampak pomembno je, da skromnost ostaja izraz slovenske poštenosti.