Da poslanci SDS in drugi ne ravno anonimni desničarski posamezniki dezinhibirano zmerjajo in žalijo predsednika vlade, je sramoten odraz slovenske politične kulture in kulture javnega diskurza nasploh.

Toda bodimo realni: to ni tako imenovani sovražni govor, o katerem vsi — z inkriminiranimi praktikanti vred — tako radi govorijo in si ga še raje križem-kražem očitajo, temveč je primitivni govor. To pa je seveda razlika.

Vse najslabše

Sovražni govor ne da ne obstaja. Seveda obstaja. Ampak po moji teoriji je letvica sovražnega govora precej višje postavljena kot letvica primitivnega govora. Ali nespodobnega, neprimernega govora, če hočete. Sovražni govor je tisto, kar si človeku upamo povedati direktno v ksiht, ne pa indirektno, posredovano iz zavetja medijskega teksta, posnetka, objave.

Še več! Sovražni govor je tisto, kar vsebuje konkretno in oprijemljivo grožnjo, izrečeno na podlagi izpričanega in dokazljivega sovraštva. Sovražni govor ni to, da po ovinku javne komunikacije nekomu damo vedeti, da nam pač gre na živce, da ga magari imamo za kretena, da ga preziramo, da ga primerjamo s pregovornimi totalitaristi in zločinci in da si o njem mislimo pač vse najslabše.

“Gnoj od človeka”

To, kar je zdaj na tapeti — da je Zvone Černač za Roberta Goloba zapisal, da je “gnoj od človeka” in ga primerjal s Hitlerjem, da je Mahnič taistega označil kot “Dučeja totalitarne stranke” in da ga je Štrancar komparativno opomnil, da bosta oba s “konkubino” končala za noge obešena na vislicah —, je skratka primitivni govor, ne sovražni. Temu primerne bodo tudi posledice.

Nespodobnost oz. primitivizem takega izražanja ni ravno problem, zaradi katerega bi ta iz kao tisočletnih sanj izsanjana in v lavorju krvi ustanovljena država propadla. Propadla bo — oz. je že propadla — samo politično spodobno izražajoča se družba, kakršno smo poznali. To je bistvena posledica. Golob se po zaslugi teh izjav ne bo tik pred volitvami ali takoj po njih ustrelil v glavo v svojem bunkerju. Posledica teh izjav je zgolj to, da se politiki in parapolitiki zdaj s ponosom deklarirajo kot primitivci, ki si vsakomur drznejo povedati, kar mu gre. S katerimikoli besedami. Magari vulgarnimi, v vsakem primeru pa pretiranimi. In da prepričano govorijo, da je to prav. Da je to njihova pravica. In da je to svoboda.

Mitologija ogroženosti

Pomemben del problema je v tem, da nam desničarji oz. SDS-ovci — od samega predsednika pa do ta zadnjega, ki se je v včlanil stranko — ves čas prodajajo mitologijo osebne ogroženosti domnevno drugače mislečih in ogroženosti svobode govora samega. Njihova samoviktimizacija je izgovor. Da se delajo uboge reveže — zatirane, osirane in denuncirane, za dobro vago pa še neustrašne domobranske borce za svobodo —, je samo poskus legitimiranja njihovega primitivizma. Ali drugače rečeno: svoboda govora je svoboda govora samo, če vključuje tudi svobodo, da si primitivec in da ti za to nihče ne more. Ker ne izrečeš žalitve. Ker je niti ne moreš. Ker je itak vse res.

Samoukinitev s primitivnim govorom

Ne manj zaskrbljujoče pri vsem skupaj pa je, da to počnejo skoraj povsem nekaznovano. Hmm, kako vzgojna bi morala biti ta kazen? Bi jih morali zaradi tega dosmrtno deportirati v gulag v Lepeno? Ne. V mislim imam elegantnejše, da ne rečem bolj človeške sankcije. Lahko bi bili kaznovani recimo tako, da jim volivci — vsaj tisti normalnejši — ne bi več namenili svojega glasu. Ampak na to se ne moremo zanašati. Ker če je politik primitivec, ki jo v večini primerov odnese brez kazni in na dolgi rok ne dela svoji stranki dokazljive škode, je utemeljeno pričakovati, da bo vendarle še naprej dobival glasove od podobnih primitivcev. Ki se bržkone množijo približno tako hitro kot tisti, ki se jim sploh več ne ljubi na volitve. Kar je stranska posledica političnega primitivizma za tiste, ki pogrešajo družbo od prej, ki se je s primitivnim govorom samoukinila. 

Lèse-majesté

Problem pa je tudi v tem, da predsednik vlade namerava primitivce tožiti za izrečne besede. Čeprav bi storilcem nenapisano kaznivega dejanja primitivnega govora privoščil, da bi bili (sorazmerno) sankcionirani, pa mi tudi to ni všeč. Nisem namreč prepričan, da je tožba predsednika vlade primeren ukrep.

Nekoč davno je v kraljevinah obstajalo kaznivo dejanje, ki se mu je po francosko reklo “lèse-majesté” — torej žalitev (prizadetje) veličanstva (suverena). A to je bilo v časih, ko je še obstajal družbeni konsenz, da se o takšnih ali drugačnih vladarjih — iz takšnih ali drugačnih razlogov — ne sme grdo govoriti.

Kaj paše k čému

Tega konsenza dandanes ni več. Še najmanj uzakonjenega. Logično. Saj tudi ni majestetičnih politikov, od katerih bi se nizki udarci odbijali sami od sebe in ki se jim za primitivce — tam nekje globoko pod njimi na družbeni lestvici — sploh ne bi bilo treba zmeniti. Zato tudi predsedniki vlad jemljejo pravico oz. obrambo svoje majestetičnost v svoje roke. Kar pa nekako paše k temu, da jih primitivci zmerjajo.