Zoran Janković, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, očitno ne razume razlike med grobom in spomenikom. Če bi mu to bilo jasno, ne bi prišlo do polemike med njim in zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom, nekdanjim predsednikom nekdanje (ugasnjene) Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, v zvezi s tako imenovanim domobranskim pokopališčem na Ljubljanskem gradu.
Ker pa je Janković v prostem času tudi ljubljanski župan s popoldanskim espejem, tega spomenika ali groba — ali česarkoli, kar tako ali drugače narušava tekovine naše revolucije — pač ne bo in pika. Dokler bo on sam živ ali pa vsaj na tej funkciji, že ne.
Uradna županova obrazložitev pa se glasi: »Ljubljana je mesto heroj in tu spomenikov domobrancem ne bo[!]«.

»Križi in druga obeležja«

Na Ljubljanskem gradu sem bil že stokrat in sem ga prehodil podolgem in počez, vendar za Orlov vrh še nisem slišal. Morda sem na Orlovem vrhu celo že bil, vendar očitno takrat, ko tam ni bilo nobenega »križa in drugega obeležja, ki jih občina …« — spet citiram Jankovića po Večeru oz. Dnevniku — »… vztrajno odstranjuje«.
Neverjetno! MOL se čuti dolžno vztrajno odstranjevati improvizirana pietetna obeležja grobov ali domnevnih grobov ljudi, ubitih med 2. svetovno vojno! Ljudi, ki nikoli niso imeli groba v uradno, družbeno ali cerkveno požegnani zemlji! Ker so bili narodni izdajalci in si ga zato ne zaslužijo!
Seveda pa tudi zato, ker samovoljno postavljanje »križev in drugih obeležij« na krajih, ki niso predvideni za pokopališko dejavnost, ni dovoljeno. To je v tem primeru pač pravna podlaga za … — khm, odvoz.

Kamionček Komunalnega podjetja

V tem birokratskem duhu bi lahko od Jankovića pričakovali, da bo ukazal pristojnim mestnim oblastem, naj začnejo picajzlarsko odstranjevati obeležja, ki jih svojci in prijatelji postavljajo žrtvam prometnih nesreč. Zagotovo bi se v kakšnem pravilniku namreč našel tudi paragraf, ki prepoveduje prižiganje svečk in polaganje šopkov v ljubljanskih križiščih in ob cestah. 
Imam pa še boljšo idejo! Inšpektorji MOL bi po Jankovićevih navodilih lahko začeli ugotavljati, ali je žrtev prometne nesreče umrla po lastni krivdi ali ne. Človeku, ki ga je recimo povozil avto, ko je šel čez cesto pri zeleni, bi lahko prižigali svečke na križišču, človeku, ki je šel čez cesto pri rdeči, pa seveda ne.
Ker saj za to pri vsem tem gre. Vprašanje krivde (in zaslug) je pomembno, kajneda. Če bi se pokojni na Orlovem vrhu med vojno bili borili na pravi strani, bi že zdavnaj imeli uraden grob — in spomenik. Ker so se borili na napačni strani, pa ne smejo imeti niti improviziranega pietetnega obeležja.
In kar je še huje: če si ga slučajno kdo drzne postaviti, brž pošljejo kamionček Komunalnega podjetja Ljubljana — bilo bi še bolj cinično, če bi bila za to pristojna Snaga — in odpeljejo nepovabljene duhove na deponijo.

Kreonski ekstremizem

Fanatično borčevski Janković bi se lahko vsaj toliko ideološko unesel, da bi se nehal pretvarjati, da ne dojema razlike med spomenikom in grobom. Da odstranjuje neformalna obeležja na Ljubljanskem gradu, ki jih na grobovih svojih bližnjih postavljajo svojci, je obžalovanja vredna in celo odurna oblastniška drža. Za tak kreonski ekstremizem v današnji družbi ni prostora.
Še več! Domobranci si zaslužijo uraden grob v glavnem mestu — pa čeprav v odmaknjenem ali spregledanem kotičku grajskega pobočja —, saj je pravica do dostojnega pokopa civilizacijska zapoved, ne samo človekova pravica.
To bi več prispevalo k resnični spravi kot pa tisti oficielni zid ponarejenega objokovanja na degradiranem območju med Kongresnim trgom in Knafljevim prehodom, ki za investitorje in nepremičninarje slučajno ni bilo interesantno. (Več o »spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam« na Fokuspokusu v tem, tem in tem tekstu.)

Domnevno ekumenični denkmali

Če v Ljubljani ali Sloveniji razen Dežmana ni nikogar, ki bi znal Jankoviću razložiti razliko med grobom in spomenikom, naj poskusim jaz. Diplomatsko, pedagoško:
MOL naj razpiše natečaj za ureditev spominskega parka — ali recimo »jase spomina« ali »gaja opomina«, kar se še bolje sliši — za padle domobrance. Pa ne samo arhitekturnega in krajinarskega, ampak tudi literarnega, da tako rečem, za napis na obeležju (da ne bodo spet paberkovali prosto po Župančiču).
Izmisliti si je treba slogan za spravo, ki bi mrtve počastil, kot se spodobi — ne da bi ujezil tiste, ki jim ni žal, da so mrtvi —, in ki bi obenem opozoril na zgodovinsko tragiko, ki jih je v smrt pripeljala — a ne da bi vtiral še več soli v rane tistih, ki za njimi žalujejo.
To bi bila resnična sprava. Sprava v enem stavku. Ker se besede dá zelo lepo obračati, če jih ni veliko ali celo preveč. Ker sprave ni v debelih knjigah in pametnih esejih, kaj šele v domnevno ekumeničnih denkmalih, ob katerih se zamisli vsak po svoje.