Še več! Domnevam, da se bodo vsi kandidati deklarirali kot Antipahorji. Kot nekdo, ki bo svojo funkcijo za razliko od njega opravljal kot moralna avtoriteta — karkoli že to pomeni —, in kot nekdo, ki bo odkrito povedal, kaj si o problemu misli, četudi to nekaterim ne bo všeč. Pahor vsaj v neki fazi ni hotel biti moralna avtoriteta, niti se (domnevno) ni oglašal.

Po desetih letih

Čeprav bomo torej po desetih letih dobili novega predsednika oz. predsednico države, Pahorjevi wannabe nasledniki o njegovi zapuščini ne znajo povedati drugega, kot da smo ves ta čas imeli izmuzljivega predsednika, ki se je načrtno izogibal moralnim obveznostim, če je že konkretne kolikor-toliko brezhibno izpolnjeval!

Meni se to zdi bizarno. Da se zavzemajo za disrupcijo, ne za kontinuiteto. Da je deset let tega dovolj! Še posebej nenavadno pa se mi to zdi s stališča tistih, ki pretendirajo na predsedniški položaj. Človek je deset let trdo delal, njegovi nasledniki in naslednice pa ignorirajo njegovo dediščino, kot da je ni?

To mi ne vliva zaupanja, da bi znali dobro opravljati predsedniško funkcijo, in mi vzbuja sume, da bi si predsedniške dolžnosti znali razlagati preveč po svoje. Vsaj tiste nedefinirane ali bolj ohlapno definirane, prepuščene presoji posameznika.

Vox populi

Biti deset let predsednik ni mačji kašelj. Še tem manj, če v tem času nisi naredil — ali imel — več kot dveh, treh, štirih domnevnih, permanentnih napak, ki ti jih je vox populi ves čas metal naprej.

Prvič: Pahorju so zamerili, da ni bil vzgojiteljica v državljanskem vrtcu, ki bi otroke ob vsaki negotovosti usmerjala na pravo pot s tradicionalnimi modrostmi. Pahor je to delal kvečjemu z zgledom. Prakticiral je strog in brezoseben, a neobvezen moralni sekularizem. Toda mnogi so od njega pričakovali konkretna, pristranska navodila. Od njega so terjali potrditev, da ima ljudstvo prav.

Drugič: Pahorju so zamerili, da se za nekatere stvari, ki so bile v namišljenem nacionalnem interesu tabloidno ozaveščenih državljanov, preprosto ni zmenil. Včasih je znal biti vzvišen nad trivialnostmi. Nad njimi bi lahko bili vzvišeni tudi podložniki, če bi bili prisebnejši in manj plebejski — vendar se jim je socialno bolj splačalo, da niso bili. Zdelo se jim je omalovažujoče, da Pahor ne deli z njimi zaskrbljenosti.

In tretjič: Pahorju so zamerili, da ni bil na okopih bojev proti prejšnji vladi. Ni bilo dovolj, da je diplomatsko, indirektno in samo občasno izražal nestrinjanje z nekaterimi Janševimi ravnanji in potezami. Ampak ker ob petkih ni kolesaril — kaj šele vzklikal: »Smrt janšizmu!« —, so ga imeli za kolaboranta.

Aja, pa še četrtič: da je kralj Instagrama. O tem res ne bi. Ker to spada v kategorijo zgražanja nad rdečimi čevlji predsednice DZ.

Iz nekih »rázlogov«

In čeprav je Borut Pahor morda govoril še preveč — a malo tistega, kar je ljudstvo hotelo slišati —, je obveljalo, da se iz nekih »rázlogov« noče izpostavljati. Ker se ni hotel zameriti, ker ni hotel iz cone udobja, ker je bil samovšečen, ker je bil amoralen.

Nataša Pirc Musar je prva dala jasno vedeti, da ne bo »tiho« — »kot Pahor«, implicitno rečeno —, in tudi Marta Kos ji bo v tem pogledu verjetno sledila. (Tiste tretje, »singularne« kandidatke ne jemljem resno.) Toda kako točno si to predstavljata? Kaj bosta povedali takega, česar pred njima Pahor ni povedal? In kaj bomo mi, državljani, imeli od tega?

Predsednica ni opozicija

Meni osebno je skoraj vseeno, katera od njiju bo predsednica. Tudi če bo Marta Kos, v tem ne vidim demokratičnega primanjkljaja, nič »sistemsko nesprejemljivega«, kot se je izrazil Kučan — ker bi ga motilo, če bi še tretji najpomembnejši položaj v državi zasedel nekdo iz Gibanja Svoboda. Predsednica republike itak ni opozicija. Komu le bi bila? Opoziciji? Bo kregala SDS-ovce zaradi neprimernega izražanja na družbenih omrežjih ali parlamentarne obstrukcije? Ali pa bo opozicija vladi? Bo kregala Goloba, če bo treba, naj ustavi konje? Ali korigirala Tanjo Fajon v zvezi z zunanjo politiko?

Vse to je in bo samo predstava za javnost. Predvolilna kampanja. PR. Mi ne bomo imeli nič od tega. Država ne bo imela nič od tega. Zagotovo bo ena ali druga predsednica naredila tudi kaj dobrega, konkretnega, a to ne bo imelo prav nobene zveze s tem, da ne bo »tiho«. Slovenska kraljica Elizabeta ne bo prav nič bolj cenjena med svojimi podaniki, če se bo v zvezi s tem in onim oglašala. To bo samo navidezno osmišljanje politike kot varuške, ki bdi nad nami nebogljenimi in izgubljenimi. Česar Pahor ni počel nikoli.
Pripravite se zdaj na nov model pokroviteljskega predsednikovanja. Želeli ste, poslušajte. Kaj vam bolj ustreza, pa boste ugotovili šele potem, ko se vam bo nehalo kolcati za Pahorjem.