Pisati kolumne ni enostavno. Izbor teme te hitro potegne v politiko, tam pa je tako kot jeseni na dvorišču. Ko misliš, da si že vse pometel, veter prinese nov kup listja. Vrstijo se nove in nove ideje, ki jih je težko uvrstiti v kategorijo premišljenih, strateških, ekonomsko utemeljenih, dolgoročno vzdržnih. Vsakokrat pišem v skorajda otroško naivnem prepričanju, da bo kakšna moja beseda pri odločevalcih sprožila spremembo, odprla novo vprašanje ali spodbudila vsaj razmislek, morda dvom o tem, ali res delajo prav.
Sprememb pa ni. Oblast se pretvarja, da dela za ljudi, v resnici pa dela predvsem zase. Za svoj volilni rezultat, za svoje politično preživetje, za še en mandat. Na naš račun. To je neusahljiv vir tem za kolumne.
Pred volitvami nam vlada podarja šopek populističnih idej, ki se jih ne bi domislili niti najbolj spretni in izkušeni njeni predhodniki. Ali pa so se jih, a so jih morda modro zavrgli, ker so tako prozorne, da bi jih še slepi spregledal.
Zakurjeno
Vodilni v koaliciji so zakurili. Na predvolilni kres so naložili vse, kar prav pride, da plamen ne ugasne. A dim populizma duši: saga o božičnici, podaljšanje vinjete, prekategorizirane ceste, obljube delavcem, prijaznost do upokojencev. Vse za volivce. Vse pred volitvami.
Vlada je kot strela z jasnega podaljšala veljavnost vinjet. Pa ne zato, ker bi se sistem za izdajanje novih sesul, ampak ker so ljudje poleti v kolonah izgubljali živce. Uradno pojasnilo se glasi: ker smo preveč stali v kolonah, nam zdaj pripada štiri mesece stanja na avtocestah — gratis.
Logično, mar ne? Seveda. A to bi bilo logično, če bi isto načelo veljalo za vse državne storitve, ki ne delujejo, a jih kljub temu plačujemo. Po tej logiki bi morali ljudem vrniti pošten del denarja, ki ga vsak mesec plačamo za zdravstvo, za zmanjšanje čakalnih vrst, za dolgotrajno oskrbo, pa tudi za javni prevoz. Recimo za vlak, ki ne pride. Za ministrstva, ki jih financiramo, a jih ne opazimo, saj ni rezultatov, s katerimi bi se lahko pohvalili.
Ne skrbite za DARS. Prihodki se bodo v prihodnjem letu res nekoliko zamaknili, toda do našega denarja bodo vseeno prišli. V celoti. Mogoče nas bo celo doletelo, da bo vinjeta za leto 2026 — ki bo stala toliko kot letos — veljala samo osem mesecev, namesto dvanajst. Volitve bodo mimo, glasovi prešteti. Bonboni ne bodo več potrebni.
Sočutna država
Morda je vlada izračunala, da bi preveč razpravljanja lahko časovno ogrozilo “božično” darilo zaposlenim, in so si zato izmislili olajšavo, da bi pravočasno sklenili dogovor s socialnimi partnerji. Po novem bi bilo dovoljeno, da podjetje, ki božičnice ne zmore plačati do 18. decembra, kot bo veleval zakon, to lahko stori do konca marca prihodnjega leta.
Sočutna država, ni kaj. Vsaj do volitev.
In ker je v Sloveniji vedno prostor za še kakšen čudež, smo dočakali tudi cestnega. Cesta Šmarje–Koper, ki je bila doslej del vinjetnega sistema, bo zdaj postala “ljudska”. Vlada jo je odprla za vse. A zaradi te dobrotljivosti ne bomo pozabili, da je infrastrukturna ministrica Bratuškova še pred nekaj meseci v parlamentu precej osorno zavrnila enak predlog koalicijske poslanke Meire Hot (SD) kot nekaj povsem nesprejemljivega. Prometno zadrego so ustvarjali predvsem sosedje Italijani, ki so se z vožnjo po lokalnih cestah izognili plačilu vinjet, s tem pa močno vplivali na pretočnost prometa domačinov. Danes ista poteza velja za genialen dokaz “bližine ljudem”. To pa je vendarle ujezilo državni DARS, ki sporoča, da bo s tem ob 20 milijonov evrov.
V politiki ni pomembno, kaj rečeš, temveč kdaj — in pred volitvami pride prav tudi to, kar si še včeraj zavračal. Smo v času, ko oblast svojo učinkovitost meri po številu obljub in ne po rezultatih. Božičnice, vinjete, odprte ceste … — vse, kar lahko prinese občutek zadovoljstva in nasmeh pred volilno skrinjico.
Kolesa države
Ironija je, da v tej državi ni več razprave o tem, ali politika dela dobro, ali govori resnico, ali nas zavaja. Ukvarjamo se samo z razmišljanji o trikih, kako kreativno, sprevrženo in prozorno to počne. Vinjete so volilni bon, božičnica predplačilo za volilno podporo, ceste pa bližnjica do glasov na volitvah. In medtem ko se vozimo po cesti na hitro izmišljenih rešitev in obljub, se kolesa države še naprej vrtijo počasi, z zamudo — a dovolj glasno, da preglasijo razum.
Na koncu pa se le vprašajmo: če bo vsako predvolilno darilo imelo svojo cestninsko postajo — koliko nas bodo stale naslednje volitve?