Prehod iz ene banke v drugo? Le kaj bi sploh lahko šlo narobe pri tako zanesljivem poslu, kot je bančništvo? Četudi gre za novo banko, si predstavljamo si, da gre samo za nekaj klikov in podpisov — in že si nazaj na svojem starem računu. A to je le pobožna želja. V resnici pa se znajdeš sredi digitalnega labirinta, kjer logika in zdrava pamet ne delujeta.
Ko me je v začetku septembra doletel proces prevzemanja in združevanja ali kakorkoli že se reče operaciji, s katero je OTP banka pod svoje okrilje spravila NKBM in SKB banko, je bilo moje življenje postavljeno na preizkušnjo. Ne na preizkušnjo potrpežljivosti — to sem kar malce pričakovala. Ampak na preizkušnjo preživetja.
Butlji in specialisti
Komitenti SKB nismo bili med “izbranci”, ki bi s prehodom k OTP ohranili številke svojih dosedanjih bančnih računov. To se dogaja samo v bančnih pravljicah s srečnim koncem. Namesto nagrade za zvestobo sem dobila … — zamenjavo številk TRR, gesel, aplikacij, identifikacijskih kod in drugega tehnološkega kaosa.
Navodila, ki smo jih prejeli, so bila sicer napisana v slovenščini. Kar je pohvalno. A to je bila slovenščina za robote, ne za ljudi. Pisci teh navodil si niso predstavljali, da navaden smrtnik še vedno verjame, da lahko banko vsaj občasno obiščeš tudi fizično.
Navodila za prehod v novo banko, kjer sta me čakala zasebni in poslovni račun, niso delovala. In le zakaj bi? Zdaj mi že skoraj vse digitalne naprave sporočajo, da sem tehnološki butelj. Kadar slišim “uporabite aplikacijo”, imam vedno občutek, da nekdo predvideva, da sem tehnološki specialist.
080
Za vstop v novi zasebni in poslovni račun sem poskusila priklicati banko na brezplačno številko 080, ki so jo v vseh sporočilih tako opevali in priporočali. “Priklicati” zveni enostavno. A ne v tej dobi in ne ob tej združitvi bank, ko za eno samo človeško interakcijo potrebuješ več sreče kot za zadetek na lotu. Priklicala sem samo avtomatski odzivnik — in to več kot desetkrat —, ki me je najprej lepo pozdravil: “Dober dan, poklicali ste […]. Za to in to storitev pritisnite to številko.” Pritisnila sem to številko. Potem pa spet: “Za naslednjo storitev pritisnite novo številko.” In tako naprej, dokler se nisem znašla v začaranem krogu pekla, ki si ga niti Dante ne bi znal izmisliti. Zadnji odzivnik me je vedno znova vrgel na začetek.
Je bila kje v tem procesu kakšna živa oseba? Mogoče v virtualnem bunkerju, kjer se je noro režala mojim mukam.
Idealen dan za katastrofo
Vrhunec moje bančne izkušnje je bil dan, ko sem morala plačati dohodnino. Zakonska obveznosti espejev, 10. v mesecu. Idealen dan za tehnološko katastrofo!
Na srečo — in z veliko volje, kakršno človek rabi za recimo maraton — mi je končno uspelo priklicati živo osebo. Zmaga! Človek na drugi strani telefonske linije!
Ampak pogovor je samo za ureditev dveh računov na mobilniku — poslovnega in zasebnega — trajal eno uro. Tako dolgo, da mi je zmanjkalo baterije na slušalki stacionarnega telefona. Gospe na drugi strani sem še utegnila povedati svojo mobilno številko in jo prosila, naj me pokliče, da urediva še spletni prenos. Če bi jo klicala sama, bi se gotovo ponovno znašla v začaranem krogu odzivnikov.
Seveda me ni poklicala. Spletne banke torej še vedno nimam. Za ta del procesa bom en dan vzela prenosnik kar v banko in uredila v živo.
Srečni polčas
So me pa po vsem tem klicali iz OTP banke in preverjali, ali mi je uspelo izpeljati ta proces. Svoj opis nesreče in prošnje za pomoč sem namreč že mnogo prej poslala v elektronskem sporočilu banki.
Ne, seveda nisem izpeljala tega procesa. Tehnološki butlji tega pač ne znamo. Znam uporabljati nekaj temeljnih osnov sodobne tehnologije: elektronsko pošto, plačevanje računov, poslušanje glasbe, spletno srfanje, Office programe. Ampak ko me vprašajo za “globlje funkcije”, se počutim, kot da bi me vprašali, ali znam programirati. Ne znam.
Očitno je, da svet potrebuje pametne naprave z enostavnimi, zelo preprosto zapisanimi navodili za nas, tehnološke neandertalce, ki še vedno mislimo, da so banke tukaj zato, da nam pomagajo.
Ampak vsaj mobilno banko zdaj imam. V tej zgodbi je to verjetno srečni polčas, dokler ne usposobim še spletne rešitve.
Pametni sesalec
Včasih se sprašujem, kdo je tu pameten: jaz ali moj računalnik, jaz ali moj telefon. Po zadnjih izkušnjah je odgovor očiten. Moj telefon in računalnik vesta, kdaj moram vstati, kaj moram pojesti, kje se moram nahajati — in mogoče celo, kaj bi morala misliti. Včasih si mislim, da bi morala onadva pisati to kolumno, jaz pa bi si končno lahko malce spočila.
Smo generacija, ki se je uspešno izgubila v svetu tehnologije, ki nam obljublja, da bo vse rešila.
Težava s pametnimi napravami je, da nas pametno zmedejo. In potem ne vemo več, kdo vodi igro. Tehnologija bi nas naj osvobodila, namesto tega pa nas z vsako novo napravo še bolj potegne v svoj krog zmedenosti in odvisnosti. In nove nevednosti.
Vsak dan si ponavljam, da pametni telefon ne ve vsega in da pametna ura ni nad človekom. Včasih pa se tudi sprašujem, koliko časa bo še trajalo, preden me bo pametni sesalec nagovoril, naj vendar začnem bolj redno telovaditi. Tako se na koncu vedno vrnem k istemu vprašanju: kdo nadzira koga? Mi tehnologijo ali tehnologija nas?
A četudi nam digitalni pomočniki vsak dan povedo, kaj naj delamo, mi še vedno ne vemo, kaj nam je zamolčal kateri od vodilnih politikov ali kako se izogniti lažni novici na spletu.