Slovenski desničarji še vedno verjamejo v nesveto trojico komunizma, fašizma in nacizma. Namišljena enakost treh totalitarizmov je spet priplavala na površje ob razpravi o predlogu novele Zakona o varstvu javnega reda in miru v Državnem zboru.

Poslanci so predlog novele prejšnji teden požegnali za nadaljno obravnavo s 47 glasovi za in osmimi proti — pri čemer so opozicijski poslanci iz protesta zapustili dvorano.

Problem za SDS in NSi je v tem, da zakonodajna pobuda Gibanja Svoboda predvideva prepoved tako imenovanega poveličevanja nacizma in fašizma, ne pa tudi kao enakega obsojanja vrednega komunizma.

Ta militantnost je do neke mere samo strategija političnega boja opozicije, je pa tudi revizionistična politična filozofija. Predvsem pa je dokaz, da so bila vsa dosedanja prizadevanja za spravo — ideološka, spomeniška, protokolarna, komemorativna itd. — zgolj Blažev žegen. Slovenija ostaja razklana. In bo taka tudi ostala.

1.000–2.500 €

Poslanec Gibanja Svoboda je dobil idejo za popravek zakona po junijskem pohodu samooklicane Slovenske obrambne straže po centru Ljubljane. (Po mnenju najbolj zmešanih desničarjev je bilo to maslo ta levih, ki so hoteli škoditi SDS tik pred evropskimi volitvami.) To so bili po njegovem “zlovešči prizori, ki jih poznamo iz najtemačnejših časov naše zgodovine”. 

Zato si je dobronamernež v predlogu novele ZJRM-1 zamislil ekstra 20.a člen, ki se glasi:

“Kdor na javnem mestu z namenom poveličevanja, odobravanja, opravičevanja, zagovarjanja ali spodbujanja nacizma ali fašizma nosi, obeša, razkazuje, vzklika, izvaja, distribuira, objavlja ali kako drugače uporablja nacistične, fašistične in simbole okupatorskih organizacij (zlasti pozdrave, himne oz. pesmi, zastave, uniforme, znake, parole oz. gesla in drugo) ter z njimi povezana slikovna in avdiovizualna gradiva, se kaznuje z globo od 1.000 do 2.500 evrov.”

Sieg Heil!

No, prav. Le kaj bi lahko šlo narobe?

So pripadniki SOS neonacisti? Zelo verjetno, ne pa nujno. Zgledajo že tako — čeprav je res, da zgledajo tudi kot zaskrbljeni domoljubi. A karkoli že so, nočemo jih videti na ulicah. V tem smislu zakonodajno pobudo podpiram. Ta 20.a člen naj zaradi mene kar uvedejo.

Toda najhujši družbeni problem niso prepotentni, agresivni mladci, ki bolj lajajo kot grizejo in ki z baklami in sumljivimi insignijami harajo po ulicah. Hujši problem so desničarji sami — politiki, mediji, intelektualci (če kaj takega kot ti ta zadnji sploh obstajajo) —, ki to zig-hajlanje osmišljajo in vsaj navidez kultivirano, če že ne pametno argumentirajo.

Na kožo napisan režim 

Desničarjem je treba dopovedati — to pričakovati je sicer iluzorno —, da oblast ne namerava uvesti prepovedi poveličevanja samo dveh in ne treh totalitarizmov zato, ker bi bili v aktualni vladi sami “ponosni nasledniki” Partije (kot jim cepci rečejo). Predvidena prepoved ne zajema poveličevanja komunizma, ker ga večina slovenskih državljanov danes pač ne vidi kot totalno represijo. In ker razen v zgodnjejših, ekstremnejših verzijah tudi res ni bil. Kolikor se komunizma sploh spomnijo, ga vidijo kot nekaj, kar je evolviralo v strog, a prijazen, egalitarističnim Slovencem na kožo napisan režim. Komunizma se spominjajo kot socializma. Ki ni bil totalitaren, ampak solidaren. Zato večini državljanov ne pride na misel — oblásti pa seveda še tem manj —, da bi moralo biti prepovedano mahati z zastavami s peterokrako zvezdo. Tako kot mora biti prepovedano mahati z nacističnimi in kolaborantskimi simboli. To vendar ni isto, za božjo voljo! 

Kruta, toda tragična pomota

Iz zadnjih reakcij na predlog novele ZJRM pa vidimo, da politično in moralno opozicijo še bolj boli to, da zamišljena prepoved zajema tudi poveličevanje domačih izdajalcev. Tako je recimo znameniti Žiga Turk napisal: “Domobranci so bili domoljubi. To ni poveličevanje, to je dejstvo.” — češ, častno je braniti svoj dom, domovino. Tudi pred komunizmom in magari v sodelovanju z okupatorjem.

Prav rad verjamem, da so bili tudi domobranci domoljubi. Morda nič manj kot partizani. A domoljubje gor ali dol. Domoljubje ni opravičilo. Domobranci so se na podlagi zgrešenih moralnih presoj in naključnih osebnih okoliščin odločili za sodelovanje z okupatorjem. To je bila kruta, toda tragična pomota. Človek je v vojni lahko bil domoljub, obenem pa domači izdajalec.

In tako kot v tem ni bilo kontradiktornosti, je ni niti v tem, da so simboli kolaborantskih organizacij danes prepovedani. Izdajalcev si namreč ne zapomnimo po tem, da so bili domoljubi — ki jih vedno in povsod še preveč —, ampak po tem, da so bili izdajalci.