Umetniški program sinočnje Prešernove proslave v Cankarjevem domu je bil vsebinsko kar v redu. Če je avtor glasbe Drago Ivanuša — in če režira Primož Ekart —, niti ne more biti drugače. Prešernoslovja in Prešerna je bilo ravno prav, pa tudi posodobljen je bil dovolj nevsiljivo, da so tudi nevedni in nedojemljivi morda radi vztrajali in spremljali predstavo do konca. Ki se jo je splačalo videti.
Kostumi Jelene Proković so bili izvrstni. Tudi ne preveč ekstravagantni. Zelo nadstandardni urbani casual chic. Tako voditeljici, igralci Nika Rozman in Tjaša Železnik, kot tudi kabarejski zboristi, vsi so zgledali zelo dobro. Še najbolj pa je izstopala — namreč briljirala — Manca “Koala Voice” Trampuš z oranžno-srebrnim hlačnim kostimom. Top! Take podrobnosti naredijo proslavo.
Še huje od Muhoviča
Je pa treba povedati, da se taka sodobno, spodobno, neškandalozno, primerno, prijazno, meščansko zamišljena in vrhunsko sproducirana, spolirana, spicajzlana proslava — torej proslava po meri nezavedno gentrificiranih ljubljanskih ali slovenskih ljubiteljev kulture in umetnosti — idejno ali celo ideološko ni prilegala družbeni militantnosti in umetniškemu aktivizmu aktualne nevladne ali paravladne kulturnopolitične nomenklature.
Da gre zdaj v oficielni kulturni politiki za to, smemo namreč sklepati iz premiernega govora nove predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenke Badovinac.
Potem ko smo preživeli štiri sedme februarje s konservativnim dolgovezenjem prejšnjega predsednika UO — in rednega govornika na Prešernovih proslavah — Jožefa Muhoviča, smo že mislili, da ne more biti huje. Pa je kljub temu bilo. Modernistično, strukturalistično woke intelektualiziranje je še hujše.
Maturitetni esej iz slovenščine
Zdenko Badovinac so predstavili kot kunsthisteričarko in kot kustosinjo — kar nedvomno je —, pa tudi kot “avtorico”. Kaj to pomeni? Da je samo še en primerek več netalentiranih, ki v stilu maturitetnega eseja iz slovenščine vlečejo predrzne, a učiteljem všečne zaključke, da je Krst pri Savici še danes aktualen zato, ker ga lahko beremo kot opomnik za “prepoznavanje sodobnih kulturnih kolonizatorjev”?
Že v redu, že v redu. Angažirana umetnost — vsaj taka, kot si jo predstavlja slovenski kulturniški mainstream (z Zdenko Badovinac vred) — sicer ni moja šalčka čaja, nimam pa nič proti. Tudi to mora biti. Vključno z nagradami. Naj.
To je danes avantgarda?
Ni mi pa bilo všeč retorično čvekanje o Sarajevu, Gazi in Mariupolu. Pa genocid sem, pa genocid tja. Radikalna govorica, radikalno poslušanje. (To so citati.) Podnebna kriza, zeleni prehod. A to je dandanes avantgarda? Polna usta česa je imela Zdenka Badovinac?
Res je. Svet je verjetno še hujši in krutejši — in za nameček še bolj debilen in hinavski —, kot ga je slavnostni govornici uspelo opisati s floskulami. Ne vidim pa v tem logike. Te svoje levičarske obvezne like je izvajala med podeljevanjem nagrad umetnikom, od katerih vsaj polovica v svojih delih ne izraža ničesar, kar bi imelo kakršnokoli zvezo z omenjenimi kraji nesrečnega imena ali družbenimi temami.
Morda se mi je Zdenka Badovinac vsaj malo odkupila s sesuvanjem desničarjev, ki se zgražajo nad predvidenimi pokojninskimi priboljški nagrajenim, zaslužnim umetnikom. To je bilo pošteno. Ne bi pa bilo narobe, tudi če bi to neumnost gladko ignorirala.
Najprej roka
V oči pa mi je padlo še nekaj.
Ko je predsednica UO Prešernovega sklada nagrajencem izročala plakete, se ni rokovala z nobenim. Niti z enim od osmih oz. desetih. In/ali obratno: niti eden od njih samih se ni rokoval z Badovinčevo. Namesto tega so si z Badovinčevo vsi padali v objem in se po domače malo pocrkljali in prijateljsko potrepljali po ramenih.
Sklepam, da je to bilo dogovorjeno. Pa ne samo po tem, da je tako zgledalo in da ni bilo niti ene izjeme, ampak tudi po tem, da so nagrajenci oz. nagrajenke, ko so na odru prihajali do Badovinčeve, že dva koraka pred njo razširili roke, ona pa seveda takisto.
Rokovanje je bazična oblika fizičnega medčloveškega pozdrava. Tega jim res ni bilo treba opustiti. Stisk roke je tudi ob formalnih, protokolarnih priložnostih lahko sproščen in prisrčen. Najprej roka, potem pa se naj objemajo, če se že hočejo. Tako pa so samo še ekstrapolirali to famozno slovensko familiarnost, češ, saj smo vsi naši, saj smo vsi insajderji, in le zakaj si potemtakem ne bi talali nagrad. Zataknite si nekam to svojo domačnost.