Že prvo veliko skupno dejanje predsednice republike in predsednika vlade je pokazalo, da njuno sobivanje v tem mandatu ne bo ne preprosto ne lahko. Prvič v naši zgodovini sta na istem odru osrednje proslave ob dnevu državnosti — ob istem prazniku in pred isto državo — dva govorca razkrila dva zelo različna pogleda na Slovenijo in na njeno sedanjost, predvsem pa na njeno prihodnost.

Razkorak ni bil samo stvar političnega sloga. Bil je vsebinski in vrednostni. Za vsaj minimalno zbližanje bo očitno potrebnega veliko truda, potrpežljivosti in politične zrelosti. Pri tem nihče od njiju nima veliko prostora za popuščanje. Oba imata za seboj volivce, ki od njiju ne pričakujejo toliko sodelovanja, temveč bolj doslednost. V razdeljeni državi to največkrat pomeni, da je treba vztrajati čim dlje vsaksebi. Volivci hitro razumejo kompromis kot umik, dialog pa kot izdajo. Pričakovanja tako na levem kot na desnem polu niso le velika, ampak tudi vse manj prizanesljiva.

Spomin in korenine

Tako smo namesto skupnega sporočila na proslavi dobili dve nasprotujoči si predstavi o državi. Predsednica je govorila o Sloveniji, ki se mora spremeniti, predsednik vlade pa o Sloveniji, ki se naj vrne.

Kulturni del državne proslave je bil izrazito zazrt nazaj — v osamosvojitev, pogum, enotnost, slovenski jezik, zastavo, domovino in dneve, ko smo postali država. Kot da je najpomembnejše, kar lahko Slovenija ob svojem petintridesetem prazniku pove o sebi, to, da je nekoč nastala.

Spomin je seveda nujen. O tem ni sence dvoma. Država brez spomina nima korenin. Toda država, ki ob visokem jubileju govori skoraj samo o koreninah, daje vtis, da ne ve prav dobro, kam naj gre in kako naj raste. Na odru skoraj ni bilo prihodnosti. Ni bilo odgovora, kakšna naj bo Slovenija jutri, čez deset, dvajset ali naslednjih petintrideset let. Ni bilo naših dosežkov od osamosvojitve naprej — znanosti, inovacij, športa, kulture, pa tudi ne prihajajočih izzivov umetne inteligence, prebojev ali nove vloge majhne države v Evropi in svetu. Če bi sodili po vsebini kulturnega programa, se je zdelo, kot da je podnaslov proslave Preteklost je naša prihodnost.

Naprej in/ali nazaj

Različna nagovora sta bila pričakovana. Manj pričakovano pa je bilo, kako daleč narazen si bosta — ne le politično, ampak tudi časovno. Predsednica je govorila državi, ki bi morala stopiti naprej. Predsednik vlade pa državi, ki se naj vrne nazaj.

Predsednica države se je preteklosti dotaknila, vendar v njej ni ostala. Osamosvojitev je bila v njenem sporočilu izhodišče, ne cilj. Spomin ni bil prostor političnega udobja, temveč merilo, ob katerem se moramo vprašati, kaj smo iz dosežene samostojnosti naredili. Njen govor je bil napreden, liberalen in v marsičem pogumen, ker ni ostal pri prazničnem samohvaljenju. Ni nam govorila samo, na kaj smo lahko ponosni, temveč tudi o tem, česa bi nas moralo biti sram. Govorila je o nezaupanju, maščevalnosti, političnem izključevanju in o strahu, ki ob menjavah oblasti zajema institucije, javno upravo, medije, znanost in civilno družbo. Opozorila je na politično kulturo, v kateri se strokovnost prepogosto presoja po pripadnosti, drugačnost pa kot nevarnost.

Žvižganje

Njeno sporočilo je bilo jasno. Ni bilo nostalgično, temveč korektivno: če želimo dozoreti kot država, moramo spremeniti način, kako živimo skupaj. Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko jo na različne načine razlagamo, si jo lastimo, z njo obračunavamo ali se z njo ponašamo. Oblikujemo pa lahko samo prihodnost. Vanjo ne moremo vstopiti odločno, če vsaka nova oblast državo razume kot plen. Ne moremo graditi skupnosti, če vsak drugačen pogled razglasimo za sovražnega. Ne moremo govoriti o demokraciji, če drugače mislečemu ne dovolimo niti dokončati stavka.

Ko so se med predsedničinim govorom oglasili žvižgi, se je nehote pokazalo prav tisto, pred čimer je svarila. Na dogodku, posvečenem enotnosti, smo pokazali, kako težko prenašamo že samo navzočnost drugega pogleda. Poklon njeni državniški drži ob žvižgih! Predsednica občinstva ni povabila le k praznovanju. Povabila ga je k samorefleksiji. Preteklost je bila v njenem govoru opomin, prihodnost pa naloga.

Obtičal v preteklosti

Janez Janša pa je obtičal v času osamosvojitve. V času Teritorialne obrambe, poguma, enotnosti, jasnega cilja in generacije, ki nam je državo izborila. To je čas, ki ima v njegovem političnem svetu posebno mesto. Ne samo zato, ker je bil ta čas za Slovenijo prelomen, ampak tudi zato, ker njega osebno postavlja v luč zmagovalca, enega od ključnih protagonistov te nacionalne zgodbe in danes slavljenca. V tej pripovedi Janša ni bil samo govorec na proslavi. Bil je eden od junakov zgodbe, o kateri je proslava govorila. Njegov govor je bil izdelan, še nikoli doslej tako čustven in vsaj za njegove tradicionalne volivce tudi politično učinkovit. Nekoč smo vedeli, kaj želimo. Nekoč smo bili enotni. Nekoč smo imeli pogum. Nekoč smo znali stopiti skupaj.

Toda pri njem preteklost ni samo spomin. Postala je merilo za prihodnost. Preteklost je njegov politični program.

Če je bilo pred petintridesetimi leti vse bistveno že dokazano uspešno in pravilno razumljeno, potem prihodnost po njegovem ne potrebuje novih zamisli, ampak vrnitev k takratnim vrednotam, takratni enotnosti, takratni odločnosti in — neizogibno — k takratnim nosilcem zgodovinskega projekta.

In vendar je bilo to stanje brez razvojne vizije. Ni bilo odgovora na vprašanje, kaj naj Slovenija postane. Bila je predvsem možnost, naj ponovno postane to, kar bi nekoč že lahko bila.

Skoraj dve državi

Toda prihodnost ni obnovljena preteklost. Osamosvojitvena enotnost ne more biti program za digitalno preobrazbo. Pogum iz leta 1991 sam po sebi ne rešuje zdravstvenega sistema. Teritorialna obramba ne daje odgovorov na stanovanjsko krizo, staranje prebivalstva, tehnološko zaostajanje ali odhajanje mladih v tujino. Zgodovinski spomin je lahko navdih, ne more pa biti razvojni načrt.

Janšev govor je prihodnost razumel kot vrnitev v čas, v katerem so bile vloge razdeljene, junaki določeni in odgovori znani. Preteklost je njegov politični dom. Dva govorca, dva pogleda, dve smeri — in skoraj dve državi. Predsednica države je državi nastavila ogledalo, predsednik vlade pa ji je pokazal album s starimi fotografijami.