Pretep deklet v Celju ne bi smel ostati samo medijska novica in skrb mladostnic samih in njihovih staršev v zvezi s tem, kako bo ravnala policija, kaj se bo zgodilo njim in staršem? Bodo kaznovane, kaznovani?

Dogodek mora imeti tako močno sporočilo — tudi skozi prizmo posledic —, da nihče, ne dekleta ne fantje, nikoli več ne bodo storili kaj podobnega sošolcu ali sošolki. Ali komurkoli drugemu.

Nikakor pa ni sprejemljivo, da je žrtev po napadu še naprej ustrahovana, kot da bi morala sama ščititi napadalce, da se ji ne bi zgodilo še kaj hujšega. Pa vendar vse kaže, da gre primer v to smer.

Takšno vedenje je nesprejemljivo in ima lahko dolgotrajne negativne posledice za žrtve, kot so fizične poškodbe, čustvene travme, poslabšanje samopodobe, težave v šoli ali kasneje pri delovni uspešnosti ter dolgoročni vplivi na mentalno zdravje.

Še druge zgodbe

Medvrstniško nasilje — naj bo fizično, verbalno ali čustveno — je v Sloveniji resen in zaskrbljujoč problem, ki smo ga že vrsto let pometali pod preprogo. Šele zdaj prihajajo na dan številne zgodbe z drugih šol, iz drugih skupin mladostnikov.

Nasilje med mladimi je kompleksen pojav, ki ima lahko zelo različne vzroke. Običajno jih najprej iščemo v družini, v najožjem socialnem okolju, kjer otrok v starših prepoznava svoje prve idole, in v okolju, ki otroku daje določene vzorce obnašanja, ki pa jih za štirimi stenami nihče drug ne vidi.

A neustrezne vzgojne metode niso edini razlog, da dekleta kot ponorela brcajo, lasajo, tepejo, praskajo svojo sošolko, sošolci pa to snemajo, se ob tem naslajajo, režijo, jih spodbujajo.

Razlogi za nasilje so lahko tudi čisto osebne težave: slaba komunikacija, nizka samopodoba, družbene težave, vrstniški pritisk in ustrahovanje ter pomanjkanje ustreznih veščin za reševanje konfliktov. Pa tudi filmi in slike nasilja, videi, igre …. Vse je dostopno kjerkoli in kadarkoli. Virov, ki vplivajo na nasilna ravnanja otrok, imamo več, kot tistih, ki bi jim pomagali doumeti, kaj je spoštovanje, srčnost, kolegialnost, razumevanje.

Starševstvo ni hec

Ob spremljanju teh novic smo lahko celo slišali, da starši pretepačic svoje hčerke ščitijo in branijo in zavračajo njihovo odgovornost za nasilno vedenje. To je pri vsem skupaj še najbolj strašljivo. Starši s tem pošiljajo dekletom sporočilo, da je nasilje čisto okej in opravičljivo. Kar seveda samo še krepi nesprejemljivo vedenje in vodi v ponavljajoče se vzorce.

Starševstvo ni hec. Starševstvo ni igra. Je skrajno resen, kompleksen proces vzgajanja in skrbi za otroke, ki poleg neizmerne sreče in privilegijev vključuje številne odgovornosti. Starši imamo ključno vlogo pri oblikovanju življenja in razvoja otrok. Fizično, čustveno in družbeno. Starši smo odgovorni za vzgojo in oblikovanje njihovega vedenja. Vključno s tem, da jih naučimo odgovornosti za lastna dejanja in sprejemanje posledic zanje. Ščititi in braniti otroke, ki se nasilno vedejo, problem nasilja samo še poslabša, namesto da bi ga reševalo. Če tega ne zmoremo sami, naj nam bo na voljo strokovna pomoč.

Smrtno resno

Če tega na žalost nismo dojeli že prej, bi bilo prav, da tokratni primer nasilja med dekleti obravnavamo smrtno resno. Takoj je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje medvrstniškega in mladostniškega nasilja. Zavedati se moramo, da gre za že močno razširjen vzorec obnašanja in da je o tem iztirjenem pojavu treba ozaveščati mladino, starše, šole in celotno skupnost. Treba je tudi poiskati način in prostor za vzpostavitev varnega okolja, kjer bi se mladi počutili zaščiteni in imeli možnost govoriti o nasilju. Treba jih je spodbujati k razvijanju empatije, spoštovanja do drugih, k učenju ustreznih načinov reševanja konfliktov in krepitvi socialnih veščin.

Na drugi strani pa so potrebne tudi ustrezne sankcije za storilce nasilja z vzgojnimi in pravnimi ukrepi, da se prepreči ponavljanje nasilnega vedenja.

Varno in spoštljivo okolje

Na koncu je pomembno, da žrtve nasilja primerno obravnavamo. Da jim nudimo ustrezno podporo in jim jasno povemo, da smo na njihovi strani. Da obsojamo, kar se jim je zgodilo. Pa da jim zagotovimo svetovanje, psihološko pomoč in zaščito pred morebitnim novim nasiljem. Vse to, česar tokrat pretepeno dekle tokrat ni bilo deležno.

Nasilje med mladimi mora biti jasno in nedvoumno prikazano kot družbeno popolnoma nesprejemljivo ravnanje in ga je treba aktivno preprečevati v vseh njegovih oblikah. 

Smo si kot razdeljena in razklana družba sploh sposobni skupaj prizadevati za vzpostavitev varnega in spoštljivega okolja, kjer bodo mladi lahko rasli in se razvijali brez strahu pred nasiljem? Da ne bodo enkrat tepli nas starejših?