Slovenija je nedvomno dežela inovacij in nenehnih izboljšav. Če nekaj še kar solidno deluje, bomo že našli način, da bo delovalo drugače. Ne nujno bolje. Ker zakaj ne slabše, če lahko? Še posebej, če so si to izmislili drugi, ki so bili na oblasti pred nami. 

Tokrat je na vrsti izbor ravnateljev. Vlada je očitno ugotovila, da imajo sveti zavodov preveč svobode. Šole so sicer avtonomne ustanove, ampak saj vemo. Preveč demokracije še nikomur ni koristilo.

Vlada predlaga, da bodo ravnatelji odslej izbrani v enofaznem postopku. Kar pomeni, da bo svet zavoda predlagal kandidata, nato pa bo pristojni minister — kot vrhovni razsodnik — z nasmehom ali morebiti celo s stisnjenimi zobmi podal soglasje.

Doslej je bilo obratno. Po pridobitvi mnenja ministra je predlog obravnaval svet zavoda in kot strokovni organ ravnatelja potrdil. Ker stroka pač ve, kdo je pravi.

Sramota, ki se ne sme ponoviti

No, treba je priznati, da je odločitev sveta zavoda včasih povozila ministrov izbor. In le zakaj pa ne? En minister ve manj kot skupina strokovnjakov. Ampak to je bila za ministra očitno sramota, ki se ne sme ponoviti. Tako očitno mislijo vladajoči.

Obrnjen postopek torej ne bo več spravljal ministra v neroden položaj. Čast bo ohranjena. Predlog bo lahko zavrnil le v izjemnih primerih.

Sicer pa vemo, kako je s temi “izjemnimi primeri”. Če minister zjutraj vstane z levo nogo ali mu v pisarni ponagaja klima pri 30°, bi to že lahko bil “izjemen primer”, da ravnatelj ne dobi potrebne potrditve. Združenje ravnateljev zato opozarja, da bo to dodatna politizacija poklica. Prav imajo.

Pandorina skrinjica

Na prvi pogled je videti, da je minister s svojim soglasjem zgolj varuh kakovosti šolstva. V resnici pa se odpira Pandorina skrinjica. Vsaka politična garnitura bo lahko oblikovala šolski prostor po lastni meri. Če se minister slučajno ne bo razumel z ravnateljem, bo lahko na šolo vedno poslal ta ali oni inšpektorat in našel kakšno nepravilnost. Ker kje pa ste že videli šolo brez kakšne birokratskih napak? Ravnateljev stolček bo bolj negotov kot aprilska vremenska napoved.

Ravnatelj, ki bi moral biti pedagoški vodja, organizator in vizionar šole, se bo znašel v novi vlogi politično preverjene osebe. Namesto da bi odločal o učnih programih, skrbel za učitelje in razvijal šolo, bo moral paziti, da hodi po liniji, da ne reče česa narobe in da se ne zameri napačnim ljudem.

Kaj je “prav”?

Če bo to obveljalo, se bo pojavilo kar nekaj čejev.

Če bo politika določala, kdo bo ravnatelj, bo ravnatelj vedel, komu mora biti lojalen. Če bo politika obvladovala ravnatelja, bo vplivala na kadrovanje učiteljev. Če bo politika obvladovala učitelje, bo vplivala na kurikulum. In če bo politika vplivala na kurikulum, bo vplivala na mlade generacije.

In tako pridemo do bistva: kdo bo imel nadzor nad tem, kaj se bodo v šolah učili in kako se bo razmišljalo?

Učitelji bodo morali biti previdni. Kaj se bo zgodilo, če se bo kakšen angažiran učitelj preglasno izrekel proti trenutni oblasti? Bo ravnatelj, ki se bo bal za svojo funkcijo, nanj pritisnil? Ga bo utišal? Zamenjal?

In če učitelji ne bodo več svobodno razmišljali in poučevali, kaj se bo zgodilo z učenci? Jih bodo še vedno spodbujali h kritičnemu razmišljanju, diskusiji in odprtosti za različne poglede? Ali pa bo šola postala podaljšek trenutne politične ideologije, kjer se bo govorilo le o tistem, kar je “prav”?

Poligon za politične igrice

Politizacija šolstva ni nov pojav. Zgodovina nam ponuja številne primere držav, kjer je oblast razumela šolo kot orodje za oblikovanje “prave miselnosti”. Ko šolski prostor postane poligon za politične igrice, ni več pomembno, ali je učenec radoveden, ustvarjalen, kritičen. Pomembno je le, da zna ponoviti tisto, kar od njega šola pričakuje.

Takrat se vrata svobodnega mišljenja zaprejo. In namesto da bi bili šolarji pripravljeni na prihodnost, bodo postali izdelki politično filtriranega sistema. In kdo bo o tem odločal? Minister? Stranka? Ali morda že kakšen prihodnji urad za usklajevanje izobraževalnih vsebin z državnimi prioritetami?

Šolski konkordat

Ampak zakaj bi se ustavili tukaj? Če bo minister odločal o ravnateljih, zakaj ne bi šli še korak dlje?

V skladu s slovensko tradicijo, kjer politika in Cerkev že stoletja hodita z roko v roki, lahko morda v prihodnosti pričakujemo še “božje soglasje”. Ravnateljsko kandidaturo bi lahko potrjeval tudi vrhovni cerkveni poglavar. Cerkev navsezadnje obvladuje vsaj tretjino slovenskega volilnega telesa. In zakaj bi šolstvo ločevali od volilnega telesa?

Če bomo vztrajali pri tej logiki, bomo kmalu dobili tudi posebne molitve za imenovanje ravnateljev, liturgični blagoslov šolskih hodnikov in — zakaj pa ne — še verouk kot obvezni predmet za vse.

Morda ne razumemo prav. Morda minister samo pričakuje več reda. A če se pri izbiri ravnateljev ravnamo po načelu "minister ve najbolje", potem je res samo še vprašanje časa, kdaj bomo prišli do tiste zadnje stopničke — da bo o ravnatelju odločal tudi Vatikan. Saj veste: za vsak slučaj, da ne bi preveč razmišljali z lastno glavo.

Stroka ve, minister odloča, božji glas pa požegna.