Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta Žganci, zelje, šunka in potica: Bon appétit, Ana Roš!.
Ana Roš je omenila še nekaj, česar pa zaradi Bandiere rosse ni nihče opazil. Vladi je poleg nekomunikativnosti s »hospitality businessom« namreč poočitala tudi »samomorilske odločitve kot odpiranje meje s Hrvaško«.
Čeprav sem tudi sam že marsikdaj dopustoval na Hrvaškem, ne razumem dobro te obredne, oficielne, oportunistične slovenske obsesije s hrvaško obalo.
Privoščiti si počitnice in/ali potovati je super. Pa čeprav vsaj na Hrvaškem in na Hrvaško.
Seveda pa se dopust prav tam Slovencem še kar splača. Celo imeti v lasti počitniško nepremičnino se morda splača, če že imaš preveč denarja in če si mahnjen na lastništvo.
To ni bilo doslej nič čudnega, kaj šele nesprejemljivega. Toda v postpandemičnem kontekstu je odpiranje meje s Hrvaško — glede na razmere v slovenskem turizmu in gostinstvu — naravnost samodestruktivno.
Če bi bila vlada pametna, bi prost dostop na Hrvaško v okvirih demokratičnih načel svobode gibanja — in vljudno perfidnih diplomatskih trikov, kot recimo Avstrija — vsaj letos poleti čim bolj ovirala. Smo Hrvatom mogoče kaj dolžni? Bi rekel, da so kvečjemu kaj dolžni oni nam.
Domoljubje in nacionalni interes
Vlada bo reševala turizem pred kolapsom s tako imenovanimi turističnimi boni ali vavčerji v vrednosti 200€, ki jih bo dobil vsak polnoletni državljan — in po zadnjih novicah v vrednosti 50€ tudi mladoletni — in ki bodo vnovčljivi samo v Sloveniji.
Za turizem bo to tako rekoč helikopterska subvencija v višini kakih 350 milijonov evrov. In če prištejemo k temu še privatno potrošnjo domačih gostov na dopustu, pridemo morda na pol milijarde evrov.
Pol milijarde evrov pa bodo Slovenci letos poleti zagotovo odnesli tudi na Hrvaško. Najmanj.
En majhen dopust — sicer samo napol zastonj in kratkega, a kdo bi se pritoževal —, jim bo šenkala država, drugega pa si bodo za svoj denar privoščili še sami. Zelo verjetno na Hrvaškem. Najbrž večina. In tam bodo pustili vsaj še enkrat toliko denarja kot v Sloveniji. Če ne še več.
To je to, o čemer govori Ana Roš, ko govori o »samomorilskih odločitvah«.
Vsaka vlada mora biti že po defaultu zavezana nacionalnemu interesu. Še posebej aktualna vlada, ki ima sicer polna usta domoljubja.
Zakaj vlada tako rekoč pošilja Slovence na Hrvaško? Saj ne rečem, da bi morali zapreti južno mejo. Toda v dani situaciji ni treba spodbujati slovenskega naroda, naj gre meni nič, tebi nič na dopust na Hrvaško, kot da se nič ne dogaja — medtem ko slovenski turizem crkuje.
En majhen dopust — sicer samo napol zastonj in kratkega, a kdo bi se pritoževal —, bo državljanom šenkala država, drugega pa si bodo za svoj denar privoščili še sami. Najbrž na Hrvaškem. Najbrž večina. In tam bodo pustili še enkrat toliko denarja kot v Sloveniji. Če ne še več. To je to, o čemer govori Ana Roš.
Sami sebi gostje
Vsak potrošnik je oportunističen. Potrošništvo je samo po sebi oportunizem. Kupiš tam in kupiš tisto, kar se ti glede na razmerje med ceno in tem, kar hočeš, pač bolj splača. Domače ali tuje. You don’t care. You don’t give a shit.
Sam ne bi ravno rekel, da je odpiranje meje s Hrvaško »suicidalno«. Je pa gotovo nepremišljeno. Da na to nihče ne pomisli, je glede na slovenski turistični oportunizem smešno altruistično. Če narodu, ki se razveseli recimo že novičke, da ne bo več mostnine za na Krk, odpreš vrata, potem bo skozi ta vrata tudi stopil ven.
Če bi bila vlada pametna, bi prost dostop na Hrvaško v okvirih demokratičnih načel svobode gibanja — in vljudno perfidnih diplomatskih trikov, kot recimo Avstrija — vsaj letos poleti čim bolj ovirala.
Smo Hrvatom mogoče kaj dolžni? Bi rekel, da so kvečjemu kaj dolžni oni nam.
In če smo že pri tem: namesto da se vlada krega z mediji in z zgodovino, svinjá po družbenih omrežjih, pošilja v inozemstvo depeše o slovenski resnici in s plakati poziva k državljanski hvaležnosti, naj nekaj naredi za to, da bomo raje dopustovali doma. Z boni ali brez. Naj vsaj za to poletje vcepi državljanom ta turistični patriotizem. Če se že gre kulturni boj.
Slovenija, moja dežela? Turizem smo ljudje? I feel Slovenia? Radi imamo domače? Že mogoče — ampak zataknite si nekam te slogane. To zdaj ni stvar ustrežljivosti in gostoljubja, niti iniciativnosti in iznajdljvosti. Ker smo trenutno mi sami tisti, ki smo lahko sami sebi edini gostje.