Nekdanji zaposleni v škofjeloškem invalidskem podjetju CSS, ki so zaradi odločitve SDH o likvidaciji ostali brez služb, so sprejeli navidez neverjetno odločitev. Čeprav jim je minister Mesec obljubil, da nihče ne bo ostal brez službe — ker da bo vlada poskrbela, da bodo dobili nove, celo boljše zaposlitve od dosedanjih —, so to možnost zavrnili. Zahtevali so ne samo, da SDH ne likvidira CSS, ampak tudi, da svoje službe dobijo nazaj.

Skratka, nočejo novih, boljših služb. Hočejo stare. Vztrajajo pri ohranitvi svojih delovnih mest v CSS, četudi bi bili na slabšem, kot jim ponujajo. Zaradi solidarnosti. In lastnega človeškega dostojanstva.

To je navidez ne samo nesmiselna, ampak celo predrzna zahteva. Ker kdo pa noče na boljše? In kdo so sploh ti invalidi, da se upirajo logiki ekonomske racionalnosti in da si drznejo zahtevati, da v nasprotju z njo ohranijo dosedanjo zaposlitev?

Edina pravilna in logična reakcija

Logika zaposlenih v CSS je v resnici edina pravilna reakcija v dani situaciji. Pravilna zato, ker temelji na upoštevanju socialne, ne pa ekonomske racionalnosti. In ker je usklajena z zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico. Ki je niti slovenska vlada niti SDH ne razumeta.

Zato pa to tirnico razumejo zaposleni v CSS in vsaj del slovenske javnosti. Razumejo jo več in bolje kot vlada in SDH skupaj.

Tudi mnogi drugi delavci, ki izgubijo službe zaradi nerentabilnosti oz. nelikvidnosti podjetij, v katerih so delali, zahtevajo ohranitev podjetij in delovnih mest. Toda razlika med njimi in med zaposlenimi v CSS je ključna: tokrat to zahtevajo invalidi. Logiki ekonomske racionalnosti se upirajo invalidi. Torej skupina, ki jo je že po definiciji treba obravnavati onkraj logike ekonomske racionalnosti. Torej skupina, ki jo je treba obravnavati v skladu z logiko socialne racionalnosti.

Da je SDH obravnaval invalide kot delavce, ki jih je treba kot vse druge obravnavati po logiki ekonomske racionalnosti, je bilo tako v nebo vpijoče, da se je zbudila celo vlada. Celo minister Mesec. Ki baje sploh ni vedel, kaj se dogaja. In ki pravi, da na likvidacijo podjetja ne bo pristal, če ne bodo zaposleni dobili novih služb.

Toda zaposleni, ki so ostali brez služb, nočejo novih služb. Hočejo nazaj stare zaposlitve v CSS. Na prvi pogled se to zdi logična zahteva. Še posebej, ker je po reakciji vlade in ministra za delo postalo jasno, da niti vlada niti MDDSZ niti minister sam sploh niso vedeli, kaj se v CSS dogaja.

Možno je tudi, da se je likvidacija invalidskega podjetja v resnici dogajala z njihovo privolitvijo. Vlada in minister Mesec to možnost seveda zanikajo. Pokazalo pa se je, da je Mesec povsem neinformiran. SDH namreč trdi, da so ga že pred časom seznanili z vsemi informacijami o nameravani likvidaciji CSS.

Ne verjeti vladi in ministru

Razprava, kaj je minister vedel o likvidaciji in česa ne, pa je dosegla drugačen cilj od načrtovanega. Prepričala je tako javnost kot nekdanje zaposlene v CSS v nekompetentnost ministra in vlade nasploh. Prepričala jih je, da je zanje bolje, da vladi in ministru ne verjamejo. Ker bodisi lažejo ali pa ne opravljajo svojega dela. Ali da se informacije v zapletenih, zbirokratiziranih kanalih delovanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti preprosto nekje izgubijo. Ali pa je na delu še kak drug, drugačen zaplet.

A neglede na to, zakaj minister Mesec o situaciji v CSS ni vedel nič, že samo dejstvo, da minister ni vedel, kar bi moral vedeti, nekdanjim zaposlenim v CSS ni moglo vliti zaupanja. Niti v vlado. Niti v Ministrstvo za menda enake možnosti. Niti v Mesca kot resornega ministra. Vsi na vladni strani — na čelu z SDH — so se namreč izkazali za nezaupanja vredne in/ali nekompetentne. Zakaj bi jim torej nekdanji zaposleni zaupali? Samo zato, ker so zdaj začeli javno govoričiti, da bodo poskrbeli zanje? In za CSS?

Videz, da jim je mar

Da ne bo pomote: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in menda enake možnosti že od ustanovitve — torej od nastanka samostojne, neokapitalistične, neoliberalne samostojne Slovenije — ne zagotavlja enakih možnosti za deprivilegirane skupine Slovencev. Ampak deluje po logiki ekonomske racionalnosti. Z minimalnimi kozmetičnimi popravki ustvarja videz, da skrbi za deprivilegirane. S tem MDDSZ vzbuja vtis, da je državi in vladam mar zanje.

A to seveda ni res. Ni jim mar. Dokazov je cela vrsta. Od nesmiselnih, nelogičnih in nečloveških postopkov, v katerih kršijo človeško dostojanstvo tistih, ki bi jim Ministrstvo moralo zagotavljati enake možnosti. Pa do tega, da so socialni transferji, ki jih deprivilegirani prejemajo, tako nizki, da jih držijo v sistemski revščini. Da si z dodatki za nego ne morejo privoščiti nege, ki jo potrebujejo. Kaj šele, da bi MDDSZ recimo skrbelo za reševanje njihovih stanovanjskih problemov. Ali problemov z zaposlitvijo. In drugih temeljnih eksistencialnih problemov.

Kako to vem? Vem zato, ker med tiste, za katere bi moralo poskrbeti omenjeno ministrstvo, sodijo tudi cerebralni paralitiki. In ker je moja hči od rojstva cerebralni paralitik, vem iz prve roke, kako je oz. kako ni zanje poskrbljeno. Zato vem, da Ministrstvo za enake možnosti v resnici ne deluje po logiki socialne racionalnosti, temveč po logiki ekonomske racionalnosti. In to neglede na to, kaj to za deprivilegirane pomeni. Pomeni namreč, da jih strukturno potiska v položaj neenakih možnosti.

Zato sem Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti preimenovala v Ministrstvo za antisocialne zadeve in neenake možnosti. Zato sem sklenila, da moram — pa naj stane, kar hoče — hčerko preživeti. Jo pokopati. Ker če ne bo mene, za njeno temeljno preživetje v tej državi ne bo nihče poskrbel. Za njeno človeško dostojanstvo pa sploh ne.

Božji načrt in redistribucija

Zato je reakcija invalidov, ki so izgubili službe v CSS, pravilna. Ker njihova usoda jasno razkriva, da v Sloveniji v resnici ni nikomur mar za deprivilegirane. Da bi se jih vsi najraje znebili. In da današnja Slovenija ne premore niti tiste minimalne socialne racionalnosti, ki bi vodilni ekonomski in politični eliti dala jasno vedeti, da v slovenski družbi obstajajo skupine ljudi, s katerimi se ne sme ravnati po logiki ekonomske racionalnosti. Ampak po logiki socialne racionalnosti.

Zakaj? Ker je za zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico značilno, da je preživetje vseh njena najpomembnejša in najvišja vrednota. Skladno s tem namreč morajo preživeti vsi. Ne samo tisti, ki delajo dovolj dobro, da lahko preživijo z lastnim delom.

To je temeljna zgodovinsko vzpostavljena razlika med slovensko socialno in kulturno tirnico in med zahodno, v bistvu protestantsko etiko kapitalizma. Ta že stoletja temelji na logiki, da je poklic individualno in individualistično početje, s katerim posameznik časti Boga in s katerim si lahko — če poklic dobro opravlja — zagotovi lastno preživetje. To je namreč skladno z Božjim načrtom. Amen.

V slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici pa takšnega Božjega načrta ni. Je pa zato njen del obligacija, da je treba tudi tistim, ki ne morejo sami poskrbeti za lastno preživetje, to preživetje zagotoviti. Bodisi zato, ker njihovo delo za to ne zadostuje. Bodisi zato, ker sploh ne morejo delati. Bodisi zaradi neke naravne katastrofe. Ali če domačija kot temeljna enota, ki skrbi za preživetje svojih članov, iz nekega razloga tega ne more zagotoviti. (Nerentabilno poslovanje CSS je primer takšne “domačijske tragedije”.)

Skratka, takim ljudem mora domačija zagotoviti preživetje po logiki socialne racionalnosti. Kar pomeni z redistribucijo. Namreč tako, da se dobrine od tam in od tistih, kjer je dobrin za preživetje preveč, prerazporedijo tja in k tistim, kjer jih je za preživetje premalo.

Bumerang

To logiko Slovenci kot posamezniki dobro razumejo in dobro obvladajo. Dokaz je slovenska dobrodelnost. Ki je čista realizacija te logike. 

Problem pa je, da tega ne razumejo niti slovenska država niti slovenske vlade že od osamosvojitve naprej. Ta vlada enako kot vse pred njo. Upanje Anite Ogulin, da bo ta vlada vendarle razumela, je bilo zaman.

To nerazumevanje pa se vladi že vrača. Ne samo z vsesplošnim gnevom, povezanim z metanjem invalidov iz CSS na cesto. Vrnilo se ji bo na volitvah. Kot vedno pravim: Slovenci so sicer tiho, a niso butasti. In tudi račune izstavijo. Čeprav molče. In z zamikom.

Seveda obstaja način, kako bi se vlada in minister Mesec lahko izognila izstavitvi računa zaradi CSS. Morala bi ne samo poskrbeti, da bo CSS deloval naprej in da bodo v njem imeli službe vsi, ki so jih pred fatalno zmoto SDH o likvidaciji že imeli. Ampak da bi z ustrezno zakonodajo tudi poskrbela, da bo država deprivilegirane izvzela iz logike ekonomske racionalnosti in jih podredila logiki socialne racionalnosti.

In ne mi govoriti, da država za to nima denarja. Če bo imela milijardo do dve milijardi za nakupe orožja, kot zahteva NATO, potem denar očitno ima. Vprašanje je samo, katere so njene prioritete.

In naj povem povsem odkrito: prioritete vlade bi morale biti potrebe Slovencev, ne pa zahteve NATO pakta. Pa ne samo zaradi temeljnih principov socialne racionalnosti. Ampak tudi zaradi njenih koristi. Kajti Slovenci ne bodo ponovno izvolili te vlade, če bo denar namenjala za orožje. Bi jo pa izvolili, če bi ta denar porabila za uvedbo socialne racionalnosti. Vsaj za najbolj ranljive in deprivilegirane Slovence.

Tako pač deluje slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica. In Slovenci volimo v skladu s to tirnico.