Ta teden je bil na spletnem portalu N1 objavljen nepismen članek, z naslovom in mednaslovi vred dolg 6.407 znakov oz. 951 besed, v katerem je ne več ne manj kot sedemnajstkrat uporabljen priimek donedavne zunanje ministrice Tanje Fajon v moški, maskulinizirani, pomožačeni, nefeminizirani, slovnično spolno identiteto dotične brišoči obliki. Beseda “Fajon” se v tekstu dvanajstkrat pojavi v ignoriranem oz. po novem prepovedanem nesvojilniškem rodilniku (“kandidatura Fajon”, “nominacija Fajon”, “predlaganje Fajon”, “imenovanje Fajon”), petkrat pa v tožilniku (“zoper Fajon”, “Fajon je imenovala Barbara Žvokelj”).

“Žvokelj” je v tem primeru omenjena s polnim imenom in priimkom, ker je omenjena šele prvič, zato tu ni nejasnosti. Tak je ta sufražetkarski stylebook. Prvič nevtralno, brez gender bendinga, da ugotovimo, za koga ali kaj gre — naprej pa človek človeku woke.

Uredništvu oz. njihovemu lektoratu v opravičilo pa je treba priznati, da so se vsaj v enem primeru (v katerem je oseba oz. predmet v dajalniku) zmotili in napisali pravilno: “Fajonovi podrejena uradnica”. Po njihovi logiki bi morali seveda napisati “Fajon podrejena uradnica”.

Kolegico Šerugovo prosim, naj tega ne zameri. N1 ni edini, ki se s tem afna. Na njih se spravljam samo zato, ker so bili med prvimi, ki so začeli maličiti medijsko slovenščino s to pogruntavščino, in so še vedno med najbolj doslednimi in radikalnimi. Seveda pa danes še zdaleč niso več edini.

Zunanja in jezikovna politika

Je pa po svoje res, da ta novokomponirana pravila za nepatriarhalno rabo slovenskih slovničnih oblik za osebe ženskega spola totalno pašejo k primeru razveljavljenja kandidature Fajonove za posebno predstavico Evropske unije za Sahel. Pa tudi k njeni zunanjepolitični usmeritvi, za katero se je zavzemala kot zunanji minister ženskega spola.

Če ste morda pozabili, “ministrica Fajon” je pred tremi leti — prav 8. marca, da bi ja maksimizirala učinek — “predstavila koncept feministične zunanje politike”. Po njenih besedah je to (bila) “nova zunanjepolitična strategija”. To je bila napoved “okrepljene pozornosti ministrstva na področju enakosti spolov ter spoštovanja pravic in opolnomočenja žensk in deklet po svetu” in “naslavljanje realnih težav žensk po vsem svetu”. Temu je nameravala nameniti “večji delež razvojnih in humanitarnih sredstev”. 

Ta manifest si lahko še danes preberete na tej povezavi. Novi zunanji minister Tone Kajzer ga dobrohotno in ekumenično še ni dal sneti z interneta.

Ker je Slovenka

Ne morem in nočem soditi o tem, ali je Tanja Fajon kompetentna za to, da bi v imenu EU skrbela za subsaharske države. Niti se mi ne zdi pomembno. Kot se mi tudi ne zdi zelo pomembno — ali celo zgražanja vredno —, da sta Kajzer in Janša pri visoki predstavnici EU za zunanjo politiko in varnostne zadeve Kaji Kallas nekako dosegla, da je skenslala “kandidaturo Fajon”.

Strinjam se, da gre za revanšizem. Ne strinjam pa se s prevladujočo zamero, da (ta konkretna) slovenska politika ne zna zaobiti svojih endemičnih in malenkostnih antagonizmov in biti zadovoljna s komerkoli — tudi če ni njihov —, ki bi lahko na neki pomembni funkciji v tujini prispeval k prepoznavnosti in percipirani kompetentnosti Slovenije.

Za Fajonovo bi morali navijati zato, ker je Slovenka. Vsi. Ne samo tisti, ki vedo ali mislijo, da je naša, ampak tudi tisti, ki vedo ali mislijo, da ni njihova. V konkretnem primeru je bila že vnaprej izključena možnost — tako psihološko kot principielno —, da za Fajonovo ne bi navijali vsi. To se je zdelo tako neverjetno, kot da ne bi v en glas navijali recimo za Pogačarja.

Nakar sta si Kajzer in Janša drznila porušiti ta tihi dogovor, da bomo v vsakem primeru zadovoljni, če bo na položaj v tujini inštaliran nekdo naš. Ali natančneje: ena naša. 

Easy come, easy go

Mislim, da bi se državljani in državljanke morali nehati sekirati, če politik ali političarka iz nekega ne nujno krivičnega razloga izgubi službo ali se mu/ji ne posreči do nje dokopati. To sočutje je odveč — vsaj v zvezi s tistimi, ki niso ravno taki nenadomestljivi geniji, da bi si jih želeli čim dlje gledati na neki funkciji.

Iz tega, da je Fajonova izpadla iz igre, je nastala drama samo zato, ker je resda ne ravno običajen preobrat — saj nič ne rečem — obenem lepa in navidez argumentirana priložnost za zgražanje nad brutalnostjo nove vlade. Sicer pa ni to nič takega. Easy come, easy go. In če smo že pri tem, tako kot Sahel ni na vrhu slovenskih prioritet, niti nismo prepričani, da lahko EU za njegovo dobrobit kaj bistvenega prispeva.

Kar zadeva Fajonovo, pa lahko gre vedno nazaj na Radio Slovenija in si omisli oddajo o feministični zunanji politiki. Pa mogoče tudi o politično korektni slovenščini.