Pred parlamentarnimi volitvami 2022 smo slišali eno od tistih izjav, ki se zdijo skoraj strašljive v svoji preprostosti, enostavnosti in jasnosti. Trenutni predsednik vlade je takrat še kot novinec na političnem parketu brez kakršnegakoli oklevanja na vprašanje voditeljice televizijske oddaje Svet s ponosom in z jasno izraženo namero, da bo drugačen od predhodnika — konkurenta v volilni bitki — dejal, da bo odstopil, če KPK ugotovi kršitev Zakona o integriteti.

Lepo, smo si rekli. Tako se spodobi.

Tri leta in pol pozneje, ko sta proti njemu odprti dve preiskavi pred KPK, pa je postalo očitno, da premierjeva zgodba o integriteti ni več vprašanje načel, ampak vprašanje spopada z institucijo, katere naloga je, da ga nadzira. Integriteta je izginila s političnega piedestala, v ospredje pa so stopili besedni udarci, zamere in žaljivke. Ne prvič. In to konkretno v politiki, ki je pozabila, da mora biti zgled, ne pa boksarska arena.

Zato je predsednik KPK opozoril predsednika vlade na diskreditacije, posmehovanja in manipulacije — vse iz kroga predsednika vlade — ter dodal, da so šle predaleč.

Odgovorno ravnanje

Najbolj nevarno pri vsem tem ni spopad sam, temveč prikaz, kako si nekdo državniški mandat vzame kot nekaj, kar lahko prilagodi in interpretira po meri. Integriteta zanj po novem pomeni “dokler moj greh ni dokazan”, ne pa to, kar integriteta v resnici je — torej “doslednost med besedami, dejanji in vrednotami, neglede na okoliščine ali osebno korist”. Integriteta je pošteno, odgovorno ravnanje, neglede na okoliščine ali osebno korist. Je spoštovanje načel od prvega dne. Vsak dan, neglede na projekt ali funkcijo.

Ko predsednik vlade javno obračunava z institucijo, ki naj bi bdela nad moralo in zakonitostjo, ta institucija izgublja neodvisnost, zaupanje in moč. Predsednik vlade pozablja, da KPK ni opozicijska stranka, temveč varuh sistema, ki preprečuje, da bi oblast postala sama sebi namen. Njene pristojnosti niso stikalo, ki ga v kampanji vklopiš — izklopiš pa, ko prideš na oblast. KPK meri, preverja in opozarja ne glede na položaj osebe.

Simptom razkroja

Toda izguba spoštovanja do institucij ni edini simptom razkroja demokracije pri nas. Ta teden smo videli tudi tistega, ki razgalja odnos oblasti do svobode govora. Na tiskovni konferenci, kjer bi morale v ospredju biti besede, argumenti in transparentnost, je odvetnik predsednika vlade pred kamerami pokazal vrata novinarki oddaje Tarča z nacionalne RTV.

Človek, ki zastopa predsednika vlade, s tem neizogibno govori njegov jezik in odraža njegovo držo. To ni bil trenutek impulza, temveč simptom oblasti, ki žal pozablja, da moč ne pomeni nadzora nad vprašanji, temveč dolžnost odgovarjati nanje. Novinar, ki postavlja vprašanja, opravlja svoje delo, svoj poklic. Ni sovražnik, ampak dokaz, da demokracija še diha.

In kot da to še ne bi bilo dovolj, je odvetnik dal vedeti, da bo sam izbiral, s kom bo komuniciral. Takšna je torej doktrina javnega dialoga: svoboda govora po vnaprej odobrenem seznamu.

Kako pa v normalni demokraciji?

O tem, kdo o čem poroča, v normalnih demokraciji v medijih odločajo uredniki. V naši, novi različici demokracije pa so to očitno politiki in njihovi pravniki. Morda bodo že jutri objavili javni razpis za “novinarja po meri”. To je tudi nova oblika transparentnosti. Vse je dovoljeno vprašati, če vprašanja postavljajo pravi ljudje.

Postavljanje ljudi pred vrata bi v vsaki demokratični državi sprožilo ogorčenje. V Sloveniji pa smo naleteli samo na mlačne odzive. Združenje novinarjev in publicistov ter Društvo novinarjev Slovenije sta odvetnikovo ravnanje sicer ostro obsodila. Slednji so opozorili, da “odgovori političnih funkcionarjev in njihovih zastopnikov novinarjem, ko gre za zadeve javnega interesa, niso privilegij ali izbira, temveč dolžnost.”

Odvetnikovo dejanje bo obravnavala tudi Odvetniška zbornica. Če bodo novinarji ohranili osebno in poklicno samospoštovanja, bi morala biti dvorana na njegovem naslednjem novinarskem srečanju prazna. Tišina je včasih najglasnejši protest.

Novinarski molk

A molk lahko tudi boli. Tišina kolegov novinarjev, ki so dogodek spremljali v živo — in ki jo je “slišati” na video posnetku —, je v resnici šokantna. Med njimi tudi novinarski kolega s TVS, ki bi vendarle moral kolegialno stopiti v bran kolegice. Potem pa izvemo, da gre za partnerja tiskovne predstavnice poslanske skupine stranke, ki ji pripada predsednik vlade.

Molk je v tem primeru povedal vse. Kje je njegova integriteta, pa je zdaj tudi vsem jasno.

Molk novinarjev, ki bi morali biti psi čuvaji demokracije, postaja simbol stanja v slovenski družbi. Namesto poguma imamo tišino, namesto solidarnosti previdnost. Strah pred izgubo službe, položaja ali privilegija je postal močnejši od poklicne etike. To vodi v samocenzuro. V tisto najbolj zahrbtno obliko cenzure. Ko se novinar samocenzurira, sicer še govori — a ne pove ničesar.

Ko oblast izgubi spoštovanje do institucij, novinarji pa glas, ki bi moral oblast nadzorovati, se poruši ravnotežje demokracije. Takrat postane resnica relativna, javnost otopela, družba pa vse bolj navajena, da oblast lahko reče in naredi karkoli — brez posledic.

Beseda je temelj demokracije

Volilci, ki smo verjeli v integriteto in jo slišali kot obljubo, še vedno čakamo. Ne potrebujemo spektakla odstopov, ampak uresničenje kulture spoštovanja institucij, resnice in javnosti. Čakamo, da bo predsednik vlade, minister, uradnik ali odvetnik razumel, da ko institucije opravljajo svoje delo pošteno, profesionalno, po zakonu, nihče ni nad institucijami.

Integriteta ni kampanjski slogan, čeprav jo nekateri očitno razumejo kot sezonsko temo — spomladi obljubljena, jeseni pozabljena. Tudi demokracija ni letni pridelek. Če je ne zalivaš vsak dan, se posuši. In če se posuši, ni niti njenih plodov — resnice, zaupanja, svobode. Če premierov odvetnik utiša novinarko, ne utiša samo nje, temveč vsakega, ki verjame, da je beseda temelj demokracije. In če dopuščamo, da tisti z močjo govorijo brez odgovornosti, in tisti brez moči molčijo iz strahu, potem nismo več demokracija.