Če Urška Klakočar Zupančič pričakuje, da bo Klemen Jaklič odstopil, ker je imel espe, pričakuje preveč. Preveč je že to, da se je šla vanj javno zaletavat. Ni naloga predsednice Državnega zbora, da brez nekih strašno podprtih argumentov tako vehementno denuncira poslovno iznajdljivega ustavnega sodnika. Ona je sicer lahko to naredila, ker pač ni prepovedano. Vendar je nespodobno, da kot ta glavna sinička na zakonodajni veji oblasti poziva k odstopu enega od glavnih sokolov na sodni veji.

Nespodobno pa je tudi, če je ustavni sodnik samostojni podjetnik. A tudi to ni prepovedano.

Ampak zakaj se sploh prepiramo in pritožujemo?  V tem našem malem ekonomskem Teksasu je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. O teh zadevah se najraje kregamo. Zato pa je toliko nespodobnosti. Očitno celo med najvišjimi reprezentanti zakonodajne in sodne oblasti.

Prozorno in bizarno

Da se ga je UKZ lotila, je že sámo po sebi prozorno. Aktualna oblast ima obilo razlogov, da bi se Jakliča znebila ali vsaj (še bolj) diskreditirala. Dvojni doktor namreč že dolgo — in ne brez razloga — velja za Janševega simpatizerja oz. naklonjenega SDS. Temu primerno ga desničarski mediji povzdigujejo — poleg Jana Zobca — kot skoraj zadnjega poštenega (ustavnega) sodnika. Kar je sicer bizarno, vendar za trezno presojanje te podružbljene moralne intervencije ni bistveno.

Bizarno pa je tudi, da se je operacijo Jaklič čutila dolžno politično požegnati prav Urška Klakočar Zupančič. Predsednica DZ je — sredi DZ — žaküzala ustavnega sodnika še isti dan, kot je obtožujoče zaspinano informacijo objavila Mladina, in manj kot teden dni po tem, ko  je sezono lova na espeja na Ustavcu odprl Reporter s tračarjenjem o Jakličevi novogradnji. In čudno bi bilo, če ne bi na vroč štedilnik včeraj pristavilo lončka še Necenzurirano.si z dodatno obremenjujočimi očitki.

Onstran ustavnega sodnikovanja

Škandaliziranje ob Jakličevem udejstvovanju onstran ustavnega sodnikovanja pa ni samo pravičniška politična manipulacija, temveč nehote kaže tudi na pravni problem in problem družbene in ekonomske higiene.

Tako kot Rajku Pirnatu se tudi meni zdi neprimerno — da ne rečem sramotno —, da je ustavni sodnik (bil) samostojni podjetnik. Ali kot pravi Pirnat: “Da [ima] ustavni sodnik [espe], je nezdružljivo tako z ugledom kot s položajem te funkcije.” In da je [Zakon o Ustavnem sodišču] “precej pomanjkljiv”.

Točno tako. Espejevstvo itak ni nič drugega kot tipično slovenska socialna in fiskalna anomalija. Ta po eni strani omogoča redno zaposlenim birokratsko, statusno in finančno bližnjico do manj obdavčenega dodatnega zaslužka. Kar zadeva tisti del aktivne populacije, ki so jim honorarji edini zaslužek, pa se je samostojno podjetništvo — po zaslugi bogih-bogih lastnikov in delodajalcev — sprevrglo v izkoriščevalsko spodbujanje prekarnosti in spotoma še povzročilo pavperizacijo mnogih poklicev.

Džabe. Brez honorarja. Pro bono. 

Toda zdaj ne govorimo o tem drugem. Zdaj govorimo o tem, da je espe po Pirnatovih besedah “dejavnost pod posebno ugodnimi davčnimi pogoji, kar je namenjeno spodbujanju podjetništva, ne pa dodatnemu zaslužku ustavnega sodnika”.

Zakon o Ustavnem sodišču določa, da “funkcija sodnika US ni združljiva […] z opravljanjem poklica ali pridobitne dejavnosti, razen dejavnosti visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca” (ZUstS, 16. člen, 4. odstavek). 

Profesor Pirnat Jakliču svetuje, naj “posreduje svoje znanje študentom prek avtorske pogodbe”.

Jaz bi to še zaostril. Če ustavni sodnik poleg svojega joba opravlja tudi dovoljene dejavnosti visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca, potem naj to dela zastonj. Brez honorarja. Džabe. Pro bono. Kot strokovnjak, nad katerim je samo modro nebo in ki mu ni mar za denar. Bo že pozneje več zaslužil, ko ne bo več ustavni sodnik. Monetiziral bo svoj karierni dosežek, ko mu nihče več ne bo mogel ničesar očitati.

Roka roko umije

Seveda pa bi si ustavni sodniki za to nesebično trganje od ust zaslužili bajne plače. In niti malo ne dvomim, da se bodo znašli tudi glede tega. Navsezadnje je Ustavno sodišče že lani na zahtevo Sodnega sveta “ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti”.

Seveda. Roka roko umije. 

Da si ustavni sodnik omisli espe, je folklorno čudaštvo in pervertirana oblika tradicionalnega slovenske egalitarnosti. Iznajdljivost kot sposobnost poskrbeti zase na račun države ali drugih — seveda ne iz iste domačije — nas združuje in izenačuje. Za to smo socializirani. To je naša pravica. Pa naj gre za faliranega študenta prekarca brez drugega izhoda in družbene teže ali pa za na Harvardu izobraženega pravnika z bleščečo kariero, ki je prilezel do Ustavnega sodišča.