Ko je Ursula von der Leyen predstavila predlog kadrovske sestave Evropske komisije, je velik del Slovenije zadela kap. Zlasti seveda zaradi našega kandidata Janeza Lenarčiča in njegovega portfelja »kriznega upravljanja«.
Godljo prepotentnega ogorčenja in razočaranja je mogoče na najkrajši način povzeti in opisati z besedami Matjaža Grudna:

Ali še krajše, od nekoga drugega: »da za nas noben resor ni dovolj dober«.
Ampak razglejmo se raje po včerajšnjih političnih in medijskih odzivih in občudujmo našo demokracijo in pluralizem.

»Neka vloga«

To vznemirjenje sicer ni nič nenavadnega. Tako kot se je začelo, ko ja Šarec po mnenju vseh predrzno, škandalozno predlagal Lenarčiča — ne da bi se posvetoval s koalicijskimi partnerji —, se zdaj pač nadaljuje. Še preden se je v bistvu res začelo.
Na eni strani imamo odobravajoče odzive — no, resda bolj slow-clap —, ki si drznejo naglas povedati, da je Lenarčičev resor pomemben. Tako zdaj mislijo seveda v LMŠ, pa tudi v vladnih strankah — kjer začuda ne godrnjajo več, da jih Šarec ni nič vprašal. Ali kot je dodal Erjavec: da je »zanimiv« tudi zato, ker je naš sistem zaščite ob naravnih nesrečah mnogih za zgled.
Opozicija pa je seveda razočarana. Desnica nas je sicer navadila na nediplomatsko, da ne rečem grdo, celo vulgarno govorjenje, toda v zvezi z Lenarčičem se zdaj vsaj SDS dela presenetljivo fino. Lenarčič je zanje skorajda super, češ, kompetentnosti mu ne odrekamo, kvečjemu je premalo politično skonektan, ampak resor pač ni ne vem kaj in ne bo mogel kdo ve kaj narediti za Slovenijo.
Tako kot bo tista komisarka za demokracijo nekaj naredila za Hrvaško, kajneda.
Kdo bi si mislil, toda podobno pravi tudi Levica, konkretno Jernej T. Vatovec: da »to ni resor, v katerem bi lahko Slovenija odigrala neko vlogo […]« in da bodo Lenarčičeve pristojnosti »administrativne«.
Največji bedak je tokrat izpadel Jelinčič, ki je rekel: »Neresna država, neresen resor.«

Človek in družba. Bog in narava.

A kakorkoli: tako kot so si slovenski politiki pred prvotnim predlaganjem slovenskega komisarja domišljali, da bi jih predsednik vlade moral vprašati, ali se z njim strinjajo, tako si tudi zdaj domišljajo, da je naš Lenarčič šel v Bruselj zato, da bo delal za Slovenijo — in da bi se moral ukvarjati z za Evropo najpomembnejšimi področji, ne pa z nekimi dobrodelnimi in reševalnimi akcijami. Kakšna podcenjujoča neumnost!
Glejte, spoštovani politiki in volilci in mediji: če se vam zdi, da je Evropska unija brez veze in da nima smisla biti del skupnosti, ki institucionalno skrbi tudi za urgentne primere — kdorkoli in karkoli že jih povzroči, torej bodisi človek in družba ali bog in narava —, potem razpišite referendum o izstopu iz EU.
S tem bi Slovenija, masovno nezadovoljna s svojim formalno enakopravnim statusom v EU — ki je seveda nam v korist v izraziti diskrepanci s statističnim, demografskim, političnim, ekonomskim statusom —, pritegnila veliko več pozornosti kot pa z enim z Gregorčičeve v Berlaymont delegiranim in birokratskim Pedrom Opeko.

Amen

Lenarčičeva komisarska funkcija je izpadla približno tako intrigantna kot recimo uvrstitev Timija Zajca na novoletni skakalni turneji: veseli smo, če se uvrsti na 9. mesto. Glede na evforičnost ali nergavost komentatorjev je to bodisi »odlično« 9. mesto — ali pa najbolj beden rezultat in največja neumnost na svetu, ki nikogar ne zanima.
Slovensko komentatorstvo je doseglo novo dno. Če ne bi bilo nekaj treznih komentarjev kot recimo ta v Večeru in ta v Delu in ta v Dnevniku, bi se morali resno zamisliti.
Očitno se lahko pri zunanji politiki lahko zanesemo samo še na mainstream. Vsa ta nova medijska opozicija — alt-right, samotni jezdeci, wannabe diplomati, fejsbukarji in tviteraši, zvezdogledi in podobni preporoditelji pa samo serjejo po vsem, kot da je Slavko Bobovnik slučajo slabo vodil Milijonarja.
V tem smislu je značilen stavek Dejana Steinbucha s Portala Plus:

Amen.