Pri poročanju o obsodbi Marine Le Pen zaradi zlorabe javnih sredstev je nenavadno to, da se vsi mediji — namreč svetovni, ne samo slovenski — bolj kot na sámo kaznivo dejanje osredotočajo na domnevno instrumentalizacijo sodnega aparata, ki da z izrečeno sodbo onemogoča desne ali skrajno desne politične nasprotnike in s tem dela uslugo vladajočim liberalcem.

Ne gre za vprašanje, ali je bila Le Penova obsojena po krivem, ampak kaj o dosojeni kazni — ki poleg denarne in zaporne (pogojne) vključuje tudi petletno prepoved kandidiranja — menijo njeni politični somišljeniki in sopotniki. In kaj bo prinesla še hujša polarizacija, če/ker favoritinja Nacionalnega zbora ne bo smela kandidirati na prihodnjih predsedniških volitvah v Franciji.

Rdeči karton

Naj spomnim, da bi Marine Le Pen leta 2027 kandidirala za predsednico že četrtič in da je iz rastoče krivulje njenih rezultatov na prejšnjih treh volitvah možno sklepati, da bi lahko končno le zmagala. Leta 2012, ko je Hollande premagal Sarkozyja (v drugem krogu), je MLP v prvem krogu dobila samo 17,9 odstotka glasov; leta 2017 in 2022 pa je obakrat prišla v drugi krog in na koncu obakrat izgubila proti Macronu — prvič s 33,9 odstotka glasov, drugič pa že z 41,5 odstotka.

Rdeči karton za Marine Le Pen bi torej morda prišel prav pri zaustavljanju skrajne desnice. Preoblečene kot njen in Bardellajev Nacionalni zbor, pa tudi tiste bolj direktne kot Zemmourova Rekonkvista. In to ne samo pri zaustavljanju francoske skrajne desnice, ampak tudi evropske in svetovne. Če je to še sploh zaustavljivo.

BFF

Nogometna prispodoba ni naključna. Ob sodniški diskvalifikaciji Marine Le Pen so njeni navijači ponoreli kot na stadionu. Niti eden ni hotel zamuditi priložnosti, da ne bi povedal par krepkih o degradaciji demokracije, ker si je sodnica — ki se je znašla pod plazom grozilnih sporočil in je od včeraj pod policijskim varstvom — drznila obsoditi med mnogimi priljubljeno političarko.

Oglasili so se vsi populistični BFF od Trumpa in Muska (“Če radikalna levica ne more zmagati demokratično, zlorabi sodni sistem in pošlje nasprotnike v zapor.”) pa do Orbána (“Je suis Marine.”), Melonijeve, Wildersa, Zemmoura (“Ni naloga sodnikov, da odločajo, za koga smejo ljudje voliti.”) in kremeljskega portparola Peskova (“zloraba demokratičnih norm”). Zanimiva druščina, ni kaj! Aja, seveda, oglasil se je tudi Janša (“Quo vadis, EU?”).

Wow, he speaks French!

Zaustavljanje skrajne desnice

Prej sem napisal, da bo ineligibilnost MLP “morda” pomagala pri zaustavljanju skrajne desnice. Če izobčenka res ne bo predsednica oz. niti kandidatka, to sicer ne bo nobena škoda za demokracijo v Franciji. Bo pa ta izjemni sodniški stratagem še dodatno radikaliziral druge evropske in svetovne desničarje.

In to zelo verjetno ne bo ostalo brez posledic. Zaupanje v pravno državo kot pravičen, četudi po potrebi represiven družbeni sistem je že zdaj omajano in bo še bolj. Še bolj pa je pri tem zaskrbljujoče, da to zaupanje spodkopavajo tisti — torej politiki sami in sami desničarji —, ki so prepričani, da je družba skupnost ljudi, ki niso enaki pred zakonom.

Zgrožene reakcije na obsodbo Marine Le Pen namreč dokazujejo, da populistom ni mar, za kaj je bil nekdo obsojen in ali je bil morda obsojen po pravici. Če je obsojen nekdo od njih, je apriori nedolžen. Če je obsojen nekdo od njih, pa znajo povedati samo to, da je sodstvo politično instrumentalizirano. Krivosodje, po domače povedano.