Nisem prepričan, ali si to res zasluži. Pa vendar naj naštejem nekaj vsaj navideznih olajševalnih okoliščin za pravkar samoodstopljenega predsednika uprave RTV Slovenija Zvezdana Martića. No, vse že ne bodo laskave.

Tistega dne, ko je človek odstopil, so bili na prvem programu TVS zvečer na sporedu kar trije zanimivi in gledljivi dokumentarci. Najprej kratek dokumentarni film o zadnji ljubljanski zažgani čarovnici, potem še krajši o slikarju, striparju in oblikovalcu Kostji Gatniku, nazadnje pa še malo daljši britanski potopis o srednje- in vzhodnoevropskih železnicah.

Zmešana shema

Toda čeprav sem si vse tri dokumentarce z zanimanjem ogledal, o tej programski potezi ne morem govoriti pohvalno. Kakšna je to namreč televizija, ki na prvem programu v najbolj gledanem terminu prikazuje zaporedoma kar tri butično zanimive, nadstandardno radovednim in izobraženim namenjene zadeve? (Na drugem programu so vrteli nek iks-ipsilon film.)

Zmešana programska shema zagotovo ni samo posledica finančne stiske, v kateri se je RTV znašla. Zmešana programska shema je del njihovega koncepta. 

Realistična pamet

Martićev odstop ni bil nič presenetljivega. To je bilo neizogibno. Nenavadno je kvečjemu to, da je odstopil sam. Očitno je njega samega srečala realistična pamet, da je nehal riniti z glavo skozi zid, namesto da bi ga že prej razrešili tisti, ki so ga imenovali.

Toda tega verjetno ne bi dočakali. Ker je Svet RTV Slovenija inštaliral Martića s tako rekoč absolutistično večino glasov — s šestnajstimi od sedemnajstih —, bi si svetniki za njegov odpoklic morali drastično premisliti. Tako nedemokratični in nedosledni pa seveda niso in ne morejo biti. Odpoklic predsednika uprave bi pomenil, da bi si morali naprtiti pretežko breme konkretne odgovornosti za nastalo situacijo.

Stari rutinerji

Odstop je sicer še ena potrditev, da se zlasti pri upravljanju velikih javnih sistemov nima smisla zanašati na insajderje. Da si z izkušnjami starega rutinerja, ki neko temeljno organizacijo združenega dela in vse njene samoupravne hakle pozna v nulo, pri kadrovanju favorit in nazadnje tudi izbranec, je kruta pomota. Ta navidezna primerjalna prednost velja za adut, vendar se vse skupaj še prepogosto sprevrže v svoje nasprotje.

V bistvu je to logika, da bog ne daj, da bi v ta kalni ribnik krapov spustili ščuko. To bi bilo preveč disruptivno. Zadeve vendar morajo funkcionirati naprej.

Tako se na čelu tako velike javne institucije znajde ambiciozen in optimističen ali kako drugače neprimeren insajder, ki hoče nekaj narediti, nekaj spremeniti. Seveda pa ni hujšega, kot če krap — in ne ščuka — poskuša biti disruptiven.

Usodno pomemben sestanek

Za radio ne vem, ker sem ga vedno poslušal samo slučajno, dandanes pa še tem manj ali praktično nič. A kar zadeva televizijo, jo gledam v večini primerov samo še takrat, kadar nimam pametnejšega dela ali če se mi nečesa bolj nujnega ali koristnejšega ne ljubi početi.

Po drugi strani pa moram samokritično priznati, da če res hočem nekaj gledati — in to takoj, takrat, v realnem času, ne za nazaj —, si oddajo in uro vnesem v koledar, kot da gre za kakšen usodno pomemben sestanek. Kar je zelo bizarno in se zdim sam sebi smešen. 

Problem je tudi v tem, da je RTV Slovenija direktna žrtev te še zdaleč ne samo moje informacijske in razvedrilne nezainteresiranosti. Javni informacijski servis ni več družbena prioriteta. Klasični brodkasting je postal postranska stvar in je zato že po defaultu nezanimiv.

Družbena prioriteta

Percipirana nezanimivost televizije oz. nezainteresiranost za televizijo ni samo odnos gledalcev in gledalk, ampak tudi tistih, ki so za sámo produkcijo vsebin in za omogočanje produkcije vsebin zadolženi. Da se RTV Slovenija počasi, toda zanesljivo pogreza v irelevantnost, ni samo posledica tega, da gledalce — torej državljane, ki sta jim pravici do informiranja in informiranosti zagotovljeni z ustavo — to vedno manj zanima in še to samo fakultativno. Javni RTV servis ni več družbena prioriteta niti za vlado in zakonodajalce. Niti za tiste, ki jih ti pooblastijo za svetovanje in nadzor nad izvajanjem produkcije. Ne moreš biti za nekaj odgovoren, če se ti to ne zdi pomembno.

RTV Slovenija ni v krizi od včeraj. Niti se ne bo ta kriza končala že jutri. RTV Slovenija bo vedno v krizi. Noben levo liberalen zakonodajalec ne bo nikoli zbral tako imenovane politične volje, da bi jo bistveno spremenil. Če jo že bo kdo, jo bodo desničarski konservativci. Ne bi bilo prvič. Toda zaposleni in ustvarjalci in za to odgovorni (takrat opozicijski) politiki — se bodo temu upravičeno uprli. Ker se bodo za tem skrivali zlohotni, politično oportunistični nameni. Ne samo želja po spremembah.

RTV je v začaranem krogu. In gledalci tudi. Tako da nas prav zares ne zanima preveč, kaj je na programu — in kaj šele to, kdo RTV vodi.