Odstop Janija Prednika je bil rutinski damage management in v javnosti ni vzbudil pretiranega zgražanja. Tudi zato ne, ker gre za nezanimivega, a politično ambicioznega drugoligaša, ki se je silil v ospredje. Zato bi si po razkritju blamaže vodje poslanske skupine, ki ga je objavil N1, človek nezainteresirano porekel, češ, le kdo bi si predstavljal, da je poslanski japi psiho, ki maltretira partnerko. Tudi če slučajno ni. A ker je politik, je za gladki odstop bilo že dovolj, da je nasilja za štirimi stenami samo javno osumljen oz. ovaden.

Sam Prednik pravi, da ni odstopil “zato, ker bi bil kriv” — kar do izreka sodbe, pravno gledano, načeloma res ni —, “ampak zato, ker politiki ne smemo postati ujetniki osebnih zgodb in medijskih obračunov.” V spremni izjavi za N1 še pravi, da ga “boli”, ker ga “prikazujejo kot pošast”, in da je “težko, ko te obtožijo stvari, ki jih nisi storil”.

Profesionalna izpeljava

A to je samo stvar njegovega občutka, ne našega. Če bi šlo za koga drugega, bi osumljenca verjetno kdo zagovarjal ali poskušal očitano mu obnašanje do ženske relativizirati kot samo še eno jada-jada #MeToo zgodbo. Ampak če ljudi nekdo ne zanima, jih pač ne zanima — in se jim še prepirati ne ljubi.

Promptnih odstopov v Sloveniji nismo vajeni. Kompromitirani politiki ponavadi oklevajo in se vlečejo ven. Tokrat pa smo to dočakali iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je šlo za nasilje moškega nad žensko, ki danes velja za enega od najbolj družbeno sramotnih grehov. Drugič pa zato, ker je bila objava Prednikovega ravnanja izpeljana profesionalno. Ne samo s sodelovanjem tako žrtve kot storilca, temveč tudi z uvidevnostjo in zadržanostjo, brez moralne panike. N1 si za to zasluži vse čestitke.

Dežurni mnenjski buditelji

Po drugi strani pa ne čudi, da sta zahvaljujoč nekaterim v nadaljevanju priplavala na medijsko površje leva zaskrbljenost in desničarski kalimerizem. Tako je recimo dežurni politični analitik s FDV v včerajšnjem Dnevniku TVS napovedal, da bo primer Prednik negativno vplival na podporo Socialnim demokratom.

Domneva je kratkovidna. Po moji teoriji bo ravno obratno. SD so se pod Hanovo taktirko od odpadnika distancirali z dostojanstveno, a neusmiljeno brezbrižnostjo — češ, takega človeka ne rabimo v svojih vrstah in zakaj bi to sploh komentirali. Če se bo afera Prednik stranki poznala na ratingih, se ji bo kvečjemu v plus.

Desničarji pa niso znali odreagirati drugače — s kao prekaljenim Petrom Jančičem na čelu —, kot da so zgodbo napumpali v to smer, da provladni “mediji za Goloba čistijo ‘janšiste’” in s tem sledijo “tej skrajni strankarski politiki, ki ni daleč od običajev nacizma, fašizma in komunizma”.

Prvenstvo ni pomembno

Zelo verjetno ne razumete, kaj ima medijsko poročanje o Predniku opraviti s tremi zloglasnimi totalitarizmi. Po tej užaljeni teoriji gre namreč za to, da je obtožbe o poslančevi nasilnosti prvi obelodanil  Požareport že pred dvema tednoma, zdaj pa se ves mainstream sklicuje na N1 in ne na Požarja. Ker ga prezirajo.

Če bi Jančič gledal ponedeljkove Odmeve, v katerih je gostovala odgovorna urednica N1 Katja Šeruga (4:01–9:23), bi vedel, da je N1 začel preiskovati zgodbo “že v sredini avgusta, zelo zares pa je [preiskovanje] potem steklo zaradi sodelovanja prve priče konec septembra”. 

Dopuščam možnost, da je Jančič gledal te Odmeve, vendar da ni imel razloga, da bi verjel Katji Šeruga. Imel pa je razlog, da ji ni verjel.

Že prav

Katja je še rekla: “Za nas je bila to zgodba, pri kateri nam ni bilo pomembno, kako hitro jo bomo objavili, ampak je bilo pomembno, da bo najbolje možno preverjena.”

Potem oz. medtem pa je zgodbo nekdo nesel na nos Požarju, on pa jo je gladko in takoj objavil 1. oktobra. Zato zdaj zamera, ker njihov najljubši rabelj ni giljotiniral Prednika že takrat.

Je že prav tako, kot je bilo. Prvenstvo ni pomembno. Pomembno je, da so bile informacije primerno sprocesirane. Ta desni neučakanci se bodo itak morali sprijazniti, da si glede na svoje janšistično šimfaštvo v normalnih medijskih razmerah ne morejo lastiti zaslug za karkoli. In da mi sami nimamo nobenega razloga, da bi bolj kot kolegom v mainstream medijih verjeli njim.