Biti minister v četrti vladi Janeza Janše ni lahko, pa vendar nekateri pri tem vidno in neženirano uživajo v produciranju in/ali provociranju antagonistov — kar najbrž spada k službi. Tak (nepričakovan) primer je Borut Rončević. Ministru za izobraževanje, znanost in mladino se očitno ne zdi odveč vznemirjati hipersenzibilne šolniške in starševske, pa tudi s svojim resorjem povsem nepovezane javnosti. Že na parlamentarnem hearingu je vzbudil nejevoljno pozornost z napovedjo “pregleda učnih načrtov” in z obljubo zavzemanja za “ideološko nevtralno” šolo. Pozneje pa še zlasti s tem, da se bodo šole morale držati sicer že uzakonjenega obveznega izobešanja državnih zastav na pročeljih — in da bodo inšpekcije od 1. septembra tudi “preverjale, ali se določba spoštuje”.

Kojak

Da se na Rončevića serijsko lepijo reakcije, ne pove toliko o njem samem, temveč več o tem, kaj vse gre folku na živce. Recimo to, da na družbenih omrežjih objavlja fajnšmekerske fotografije odojka, skregane s korektnostnim okusom vegetarijancev in specistov. Da nosi neslovenski priimek. Da je za nameček tudi poročen z Neslovenko (ki je po njegovih lastnih izjavah ne čuti potrebe, da bi v Sloveniji tudi volila). Ali celo to, da zgleda kot Kojak.

Če si minister v Janševi vladi, je s tabo vse narobe. Kar je včasih celo res.

No, če hoče biti Rončević še bolj nepriljubljen, mu lahko gratis sugeriram idejo: naj napove uvedbo šolskih uniform. Ljudem bi se dokončno utrgalo, jaz sam pa bi mu iskreno zaploskal (če bi mu idejo uspelo uresničiti).

ZOFVI

Ker minister pravzaprav še ni naredil nič konkretnega — no, razen da si je za državno sekretarko omislil Mojco Škrinjar —, se ga ne čutim dolžnega ne sesuvati ne zagovarjati. Se mi pa zdi primerno opozoriti na to, kaj vse nekatere učitelje, profesorje, ravnatelje in druge nepretekle deležnike izobraževalnega sistema zmoti, če imajo šolske oblasti slučajno kaj povedati. Magari benignega ali samoumevnega.

Ko je skratka Rončević ravnateljem požugal, da bodo inšpektorji preverjali, ali se šole držijo 7. alineje 2. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), se je predsednica Združenja ravnateljev Mojca Mihelič odzvala s pripombo, “da ni treba groziti”, ker da “zakone upoštevamo, ker spoštujemo red, in ne zato, ker nam nekdo grozi”.

Nepokorščina

Ker sam ne preverjam, ali na šolah visijo slovenske zastave, lahko iz povedanega sklepam, da na nekaterih visijo, na nekaterih pa ne. A kakorkoli: če minister reče, da bodo to preverjali, potem po zdravi pameti to nikakor ni grožnja. Vsaj ne omembe vredna. Res je, da zastave ali nezastave ne bodo vplivale na učni uspeh in na kurikulum. Niti na domoljubje ali kaj šele na učiteljske plače. Toda od ta glavne ravnateljice bi pričakoval, da bo to razumela — saj se z izobešanjem zastav navsezadnje celo strinja —, ne pa takoj skočila in šla dokazovat svojo civilnodružbeno pokončnost oz. nepokorščino avtoriteti, pod katero spada.

“Poskus vplivanja na osebno mnenje”

Iz koronskih časov se spominjam podobnega primera. Problem je nastal, ko je šolsko ministrstvo — ki je takrat ječalo pod peto Simone Kustec — svojim šomoštrskim podložnikom nežno namignilo, da bi bilo morda dobro organizirati šolske oglede odličnega propagandnega filma Mitje Okorna, s katerim je vlada hotela svarilno promovirati cepljenje (neuspešno, seveda).

In kaj je na to rekel tedanji predsednik Združenja ravnateljev Gregor Pečan? Ne boste verjeli: da se ne čuti pristojnega za “promocijo cepljenja” in da bi to lahko bil “poskus vplivanja na osebno mnenje”.

Vzorec razmišljanja?

Ali je v tem mogoče prepoznati nadučiteljski vzorec razmišljanja?

Ravnatelji in ravnateljice bi lahko vedeli, da šola ni prava šola, če ne vpliva ali vsaj ne poskuša vplivati na osebno mnenje šolajočih. Šola je ideološki aparat države. To vemo vsi. Tudi šolske oblasti to vejo. Leve in desne. Ene in druge se zavzemajo za svoje družbene principe.

Zato smemo domnevati, da se novi šolski minister v resnici ne zavzema za “ideološko nevtralno šolo”, ampak si pod tem pojmom predstavlja šolo, ki ne bo (več) promovirala in uresničevala (navidez) mehke, prijazne, prijetne, nevsiljive, predvsem pa liberalne socializacije oz. inkulturacije mladine. Ta doktrina je potegnila za sabo tako disfunkcionalnost šolskega sistema samega kot tudi povzročilo napete odnose v trikotniku udeležencev učnega procesa.

Liberalno šolstvo se je v dobi individualizma in relativizma izrodilo v populistično antiavtoritarnost. In tega še zdaleč ne dokazuje samo to, da ravnatelji ne razumejo več šolskega ministra — in obratno. Boste videli, kaj bo, ko bo minister “pregledoval učne načrte” …