Žižek. Ponovno. Še enkrat. Spet. Pa ne zato, kar je rekel ali česa morebiti ni. Tudi ne o tem, na kateri strani je bil, koga je zagovarjal in na koga pokazal s prstom. Žižek je imel na Frankurtskem knjižnem sejmu čisto spodoben govor, ki pritiče filozofu njegovega slovesa. Nekoliko provokativen in vreden omembe. Saj zato je bil poklican in to je tudi njegov življenjski poklic. Odpirati teme, ki človeku dajo misliti. Ki ga potisnejo iz ugodja lastnih misli in razmisli še o čem drugim, kar mu manj paše ali mu ni blizu. Opozarjanje na to, česar ne vemo ali nočemo vedeti.

In to je Žižek naredil. Pošteno in korektno. Če ne bi bil Slovenec, njega in njegovega nagovora ob otvoritvi FKS pri nas sploh ne bi kaj dosti ali sploh omenjali.

Cirkus

Ker pa je Slovenec in ker je s svojim govorom razburil par ljudi v dvorani — in ker jih je nekaj tudi protestno zapustilo dvorano —, so mediji pri nas naredili iz njegovega govora pravi cirkus. Desni so trobili, da nas je osramotil. Njihov prvak je ob celo iksnil, da bi ministrica za kulturo zaradi tega morala odstopiti. Drugi so spet pisali, da je zakuhal škandal, da je razburil frankfurtsko javnost. Zgražanja je bilo povsod obilo. Levo naravnani pa so v tem videli ključni dogodek FKS za Slovenijo. Če si nas bodo po čem zapomnili, si nas bodo po Žižkovem govoru. 

To je bila skorajda ves teden glavna tema naših medijev. Prenapihnjena, kot da bi jo napolnil nespreten lepotni kirurg, ki mu je v pacientkine ustnice špricnilo preveč polnilna.

Ni bil Žižek tisti, ki je naredil sceno in galamo. To so naredili naši podivjani mediji. Polni senzacionalizma in neodgovornosti do svojega poslanstva — in do posledic, ki jih povzročajo s svojo neprofesionalnostjo.

Poslušati drug drugega

V Nemčiji so o dogodku seveda pisali, a daleč od tega, da bi bila to senzacija ali večdnevna tema. Zgodbe niso napihovali in iz nje delali cirkusa kot v Sloveniji. Čeprav bi zaradi svoje zgodovinske krivde do Judov v 2. svetovni vojni imeli več razlogov, da bi Žižka raztrgali. Da bi ubranili svojo slabo vest, recimo. Pa tega niso delali. Celo sam direktor FKS Juergen Boss je na koncu izjavil: “Vesel sem, da smo govor slišali do konca. Tudi če nam ni bil všeč in tudi če ga obsojamo, je pomembno, da poslušamo drug drugega.”

Tu moram vključiti medklic iz druge zgodbe. Boss ni rekel nič drugega, kar je bila ključna misel naše predsednice Nataše Pirc Musar, ko je pojasnila odločitev o izključitvi mlade svetovalke v zadevi zastavice: “Ne odobravam tega, kar pravite, vendar bom do smrti branila vašo pravico, da to poveste.”

Če njunih misli na bomo ponotranjili, nam v prihodnje ne uide vojna na domačem dvorišču.

Dialog in sodelovanje

Demokracija temelji na dialogu in sodelovanju. Zato je nujno, da se ljudje različnih pogledov in izkušenj slišimo in pogovarjamo. To nam omogoča, da spoznavamo različne perspektive in iščemo skupne rešitve. Toleranca do drugače mislečih je bistvena, da demokracija sploh živi. Če je družba demokratična, imamo vsi pravico do svobodnega izražanja mnenj, četudi se razlikujejo od mnenja drugih. Toleranca je tista, ki nam daje moč in širino, da sprejemamo in spoštujemo različnost. Brez tega dvojčka ni demokracije.

Seveda ni vedno enostavno poslušati ali se pogovarjati z nekom, ki ima drugačno mnenje. Njegovo stališče nas lahko jezi do te mere, da bi najraje skočili iz kože, stresli tistega za rame in zavpili: “človek, zbudi se, nimaš prav”. Pogovor nas lahko tudi ogroža. A je ključno, da se zavedamo pomena pogovora za demokracijo na tem svetu.

Pomembno je poznati razloge za to, kar drugi mislijo. Samo tako jih bomo lahko bolje razumeli. Tako nam bo bolj jasno, zakaj imajo takšne potrebe ali interese. Poslušati drugega je pogosto rešitev zagat. Tudi doma, med zakonci, med prijatelji, v službi se lahko tako najdejo rešitve, sprejemljive za vse. Pogovor in toleranca spodbujata strpnost in sodelovanje. Če ne kričimo in ne žalimo drugače mislečih, ustvarjamo okolje, v katerem se vsi počutimo varne in sprejete.

Brez tolerance

Žižku smo se doma skoraj odrekli zato, ker je povedal, kar misli. Povedal je naglas. Povedal je nekaj, čemur številni pritrjujemo, pa si mnogi med nami tega ne upajo povedati. Zato so ga slovenski mediji pribijali na križ, ga kamenjali in sramotili. Zakaj? Da bi oprali dobro ime Slovenije?

Žižek je bil samo idealna priložnost za ustvarjanje senzacije in dviga medijske gledanosti, poslušanosti in branosti, pa tudi za klike, všečke, komentarje. To z novinarstvom nima prav nobene povezave. Ima pa jo z marketingom.

To je tema, v kateri bi se pri nas morali pogovarjati in se slišati. Kajti mediji nam prinašajo sliko sveta, na njihovih sporočilih si ustvarjamo mnenja in stališča. Zato tu ni tolerance. Je ne more biti.

Novinarstvo ne sme biti marketing. O tem bi se morali poenotiti.