V sredo zvečer sem gledal Odmeve v realnem času. Temu primerno je bila tudi uporabniška izkušnja realni dolgčas. Prva politična tema je bilo intrigantno vprašanje, zakaj je bil pomočnik direktorja uprave Kriminalistične policije — ki ga notranji minister baje ne mara — razrešen.
Poskušal sem biti biti ozaveščen in zainteresiran državljan, vendar mi ni uspelo. Sem pa dobil vtis, da Tanja Starič ni bila zadovoljna z izbiro gosta, nekdanjega generalnega direktorja Policije, ki je rošado komentiral.
Ah, dandanes niti medijska sezona kislih kumaric ni to, kar je nekoč bila …
Po drugi strani pa nekako razumem zanimanje za to, da je Vrhovno sodišče suspendiralo okrožnega sodnika. To že. To je vsaj brez precedensa. In za nameček — v kontekstu prepirov, al prav se piše krivo- ali pravo-sodna kaša — tudi intrigantno.
Ne da bi mu to privoščil, ampak v primeru sodnika Zvjezdana Radonjića oz. njegovega začasnega suspenza se mi zdi najbolj basensko poučno, da je dobil to, kar je iskal.
Kriva in kopriva ovadba
Za osvežitev spomina: okrožni sodnik Radonjić si ob izreku oprostilne sodbe Milku Noviču, že obsojenemu in zaprtemu za umor, ni mogel kaj, da ne bi spotoma obtožil sodniških in tožilskih stricev iz ozadja — torej svojih kolegov —, da so nanj pritiskali v tem smislu, da bi ubogi kemik ja ostal kriv in zabarikadiran v zaporu.
Radonjića naj desuspendirajo, ker to res ni demokratičen način ali vsaj ne vzbuja demokratičnega vtisa — a pod pogojem, da ne bo več pri Steinbuchu objavljal literarnih ali neliterarnih neumnosti. In da se ne bo več izjasnjeval o sodnem aparatu in njegovih pripadnikih. Dokler se ne bo naučil pisati in komunicirati.
- da so bile sodnikove izjave »brez podlage« in »posledica njegovega subjektivnega dojemanja«,
- da »sodnik ne sme podajati dvoumnih, tendencioznih in provokativnih izjav ter svojih subjektivnih mnenj, posebej če gre za domneve in stališča, povezana s konkretnim kazenskim postopkom«, in
- zadevo prepustil Komisiji za etiko in integriteto, ki je sprejela mnenje, da je Radonjić res »ravnal neetično«, ko je govoril o pritiskih.
Radonjić = Gale
Radonjićevemu suspenzu nihče ne aplavdira. Ne javno. So pa zato nad ukrepom tem bolj naglas ogorčeni desničarji. Inkriminirani sodnik se jim je prikupil že s tem, da je Noviča, nekdanjega kandidata SDS na nekih lokalnih volitvah — vsaj začasno, če ne bo zadeva do jeseni zastarala —, spravil iz zapora, in s svojimi izjavami o domnevni sprevrženosti sodnega aparata.
Za Radonjića pa navijajo tudi zato, ker je odločbo o njegovem suspenzu podpisal podpredsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević, ki ga imajo za eno od ključnih personifikacij tako imenovanega krivosodja.
Več o Mikijevih osebnih povezavah — tudi z mano — si lahko preberete na tej tračarski povezavi, ki jo ponatiskujem tudi kot disclaimer.
Zvjezdan Radonjić je za desničarje v tem smislu — le da v svojem fahu — nekaj podobno emblematičnega, kot je Ivan Gale za levičarje. Tako rekoč žvižgač. Človek, ki si upa povedati vse, kar ve ali misli, da ve. Narodni heroj.
Razumem zanimanje za to, da je Vrhovno sodišče suspendiralo okrožnega sodnika. To že. V kontekstu prepirov, al prav se piše krivo- ali pravo-sodna kaša, je to intrigantno. No, ne da bi mu to privoščil, ampak pri Radonjićevem suspenzu se mi zdi najbolj basensko poučno, da je dobil to, kar je iskal.
Suspenz in desuspenz
Načeloma se v te zadeve ne bi vtikal, ker ne razumem dovolj in ker se lahko o tem informiram samo na podlagi pregovorno funkcionalno nepismenih pravniških tekstov in ne dosti bolj berljivih medijskih povzetkov.
Sem pa le skeptičen do ljudi, ki ne znajo kredibilno komunicirati ali ki komunicirajo vsaj skrajno čudno, da ne rečem neverjetnostno. In glede tega si o Radonjiću mislim svoje.
Prav v času, ko ga suspendirajo — ali ko to pride v javnost —, Radonjić recimo take žaltave razdira:
»Prizanesljiv narod, kakršen Slovenci so, je sodnike in tožilce postavil kakšnih 30 mest višje, to je v Centralno Afriko, namesto da bi jih postavil v družbo Katarja, Saudove Arabije, Belizéja ali Severne Koreje.«
Ali pa recimo to: pred časom je Radonjić prosto po Garcíi Márquezu napisal nekakšen domišljijski spis à clé — če poznate podrobnosti —, ki pa ne govori o kolumbijskem polkovniku, temveč o slovenski polkovnici, ki pa je v bistvu vrhovna sodnica.
Sodnik, ki me tako spravlja v smeh — zraven pa na tak način denuncira kolege —, po mojem že ne more kredibilno soditi.
A naj končam spravljivo: Radonjića naj desuspendirajo, ker to res ni demokratičen način ali vsaj ne vzbuja demokratičnega vtisa — a pod pogojem, da ne bo več pri Steinbuchu objavljal bodisi literarnih ali neliterarnih neumnosti. In da se ne bo več izjasnjeval o sodnem aparatu in njegovih pripadnikih. Dokler se ne bo naučil pisati in komunicirati in vsaj vzbujati vtisa osebnostne stabilnosti.